Pred referendumom leta 2001, ko so občani glasovali proti sežigalnici, predelavi ali sosežigu odpadkov, so upali, da se bo njihova tragedija nehala. A so se zmotili. Nadse so dobili nove strupe in v zadnjih osmih letih je njihova občina po kazalnikih razvoja nazadovala na sam rep države, za njo sta samo še Osilnica in Hodoš. V okolje, ki je že tako degradirano z azbestom, da vseh žrtev in obolelih (2536 primerov do leta 2016) niti ne omenjamo, so dobili enega največjih onesnaževalcev v Evropi, ki deluje pod krinko in imenom sosežigalnica alternativnih 2D ter 3D goriv.
Po pravico na evropsko komisijo. Domačine je strah, da vdihavajo strupe, jedo pridelke s težkimi kovinami ter zato rojevajo otroke z napakami. Statistično dokazano imajo glede na slovensko povprečje 166-krat višjo stopnjo rakavih obolenj (izračun dr. Nevenke Mlinar). Dihajo zrak, ki smrdi, čeprav v Salonitu Anhovo trdijo, da je čist. Turistov sem seveda ni; ob pogledu na tovarno bi itak pobegnili. Ta nedostojno kazi čudovito podobo reke Soče in vse slike kraja. Po letih bojevanja so se prebivalci zdaj po pravico obrnili še na evropsko komisijo in naši evropski poslanci so prišli na pogovor ter ogled razmer. A ločeno s prebivalci in upravo tovarne, ki se ne razumejo najbolje.
Naša država »trguje« z okoljevarstvenimi poročili? Za boljše razumevanje skočimo za hip v Zasavje. Tamkajšnji civilni iniciativi Eko krog je po dolgotrajni bitki uspelo omejiti in dokazati za naravo in ljudi škodljivo delovanje podjetja Lafarge. Za njimi so deset let tožarjenja, dve nagradi za vztrajnost, pozitivna sodna odločba in mednarodno Goldmanovo priznanje. A po besedah vodje Eko kroga Uroša Macerla ostaja problem: večino slovenskih okoljskih organizacij z razpisi financira država. »S tem jih posredno drži pod kontrolo, videno v zadevi Magne, ko so se ekološka društva pod pritiski javnosti in politike drugo za drugim odpovedovala pritožbi na okoljevarstveno dovoljenje. Obenem pa je pri nas veliko zasebnih inštitutov, ki po naročilu in za mastno plačilo izdelajo okoljska mnenja za pridobitev dovoljenj. Člani CI Eko krog so v teh poročilih odkrili vrsto hudih napak, a državne ustanove, ki bi morale biti na strani ljudstva, tem 'inštitutom' pomagajo 'urejati' podatke.« Sodba v zadevi Lafarge naj bi bila kot uspeh ljudstva poduk in šola za državo, a ta je slepa in gluha. Nazaj v smaragdno Posočje.
Navedbe civilne iniciative Eko krog Anhovo. Preko 130 članovCIse bori v imenu prebivalcev doline spodnje Soče in navaja: »Uradni list EU z dne 17. 12.2010 po določilih Aarhuške konvencije predpisuje, da mora pri takšnih projektih sodelovati tudi javnost. Izpusti benzena, živega srebra, amonijaka in preostalega so se med letoma 2007 in 2015 enormno povečali. Še vedno se ni izvedla nujna sanacija otroškega igrišča ob vrtcu v Kanalu, kjer so meritve pokazale presežene vrednosti živega srebra v zemljinah. Zakaj so cementarnam pri sosežiganju dovoljeni bistveno večji izpusti škodljivih snovi v okolje kot sežigalnicam pri sežiganju? Zakaj se ne zahteva, da se škodljive snovi zajamejo v filtrih? Zakaj jih smejo izpuščati v okolje?« Takih vprašanj je preveč za ta članek.
Bistvo težave je v definiciji, ali gre za sežig ali zgolj sosežig (nadomeščanje dela goriva v pečeh cementarn z odpadki). A krajanov v okolici cementarne ne zanimajo papirnate definicije, na katere se sklicuje ARSO. Zanima jih dejansko onesnaževanje in njihovo zdravje. Azbest je povzročil več kot 2500 obolelih za azbestozo ter številne smrti, do katerih bo prihajalo vsaj še naslednje desetletje. Zahtevajo, da jim država ne sme več vsiliti novih okoljskih obremenitev, ki bi se lahko v prihodnje zopet izkazale za smrtonosne. Za nameček je tu še petrolkoks, ki ga cementarna kuri do sto ton na dan, zaradi česar so zaprli Lafarge! Po prepovedi azbesta so torej v dolino Soče dobili dioksin, talij, cink, svinec, kadmij, živo srebro … Tu živijo ljudje, ki so izgubili tudi po tri, štiri svojce v družini. Denar, ki ga prejemajo za odškodnino, ne more vrniti zdravja in bližnjih. Predvsem pa se bojijo, da bodo njihovi otroci morali skozi enako kalvarijo.
Župan z glavo v pesku. Salonit Anhovo je po registru onesnaževalcev na prvem mestu v EU. Vsako leto spusti v zrak 100 kilogramov živega srebra. Izmerjene vrednosti v zraku so stalno presežene. Potem ko je občina naročila in dobila negativno poročilo o stanju okolja in zemlje, so še občani naročili preiskavo zemljine. S kmetijskega inštituta so jim poslali priporočilo, naj na njej vsekakor NE gojijo zelenjave. Župan pa vztraja, da bodo pod obema dimnikoma pridelovali ekološko hrano za vrtce in šole v občini! Češ, če ni dobra za korenje, bo pa za paradižnik.
Županu člani CI Eko krog Anhovo še očitajo, da je dal soglasje za sežiganje brez javne razprave, predal odločanje o gradbenem dovoljenju na UE Nova Gorica, s čimer so bili občani izvzeti iz odločanja, na občinskih sejah pa so vedno prikazovali le pozitivne plati tovarne. Leta 2011 je celo zavrnil pobudo ministra za okolje za merjenje zraka, več pobud za kontrolo zemljin, večkrat je tudi javno zavrnil trditve domačinov o čezmerni zastrupljenosti tal kot pretirane.
Strupe odnaša Soča. V Italiji poteka že četrti sodni proces za naklepni umor proti devetim vodilnim, ki so v ladjedelnici Fincantieri v Monfalconu silili delati ljudi z azbestom. Tam je bilo 23 mrtvih, pri nas doslej 173 in še 2500 obolelih, pa nihče ni odgovarjal za nič. Še o resni sanaciji azbesta v Salonitu niso razmišljali. Prepustili so ga kar reki, smaragdni Soči. Na bregu so namreč azbest zalili z betonom in ga prekrili s skalami. Izpod njih dnevno proti Gorici in morju odteka peščeno bela voda. Da ima »smaragdna« reka ob določenih dnevih poseben odtenek beline, smo se prepričali tudi sami. Za nameček salonitke s starih objektov v tovarni veter raznaša vsepovprek. Tam ležijo in čakajo, da mine od sto do dvesto let, kolikor traja minimalna razgradnja azbesta, kot opozarja mag. Ogrin z Inštituta Jožef Stefan.
Iz Salonita Anhovo na vse to odgovarjajo, da redno plačujejo odškodnine, podpirajo občinske športnike in veliko vlagajo v razvoj ter sploh postajajo ena najmodernejših cementarn v Evropi. Lani je za razvoj šlo 35 milijonov. Odgovor na vprašanje naše evropske poslanke, o kakšnem dobičku govorimo, je okoli šest milijonov evrov na leto. To je torej cena, da lahko počnejo z okoljem in ljudmi, kar jim pade na pamet (lastniki so tujci), škoda pa ostaja na naših plečih?
Dodatne »cvetke«. Cementarna Lafarge je torej zaradi kurjenja petrolkoksa izgubila okoljsko dovoljenje. V Salonitu Anhovo ga brez težav kurijo trikrat več – dovolil je ARSO. Zato Lafarge že napoveduje pritožbo na sodišče in nove sive lase Zasavcem. Poleg tega so v Anhovem dobili dovoljenje (zopet ARSO), da lahko letno sežgejo do 15.000 ton zelo nevarnih odpadkov! To je dosti več, kot je dovoljeno v Evropske uniji za sežigalnice.
Če pustimo ob strani še nevarnost pri skladiščenju odpadkov – se spomnite požarov v Kemisu na Vrhniki in Novem mestu? – so tudi meritve v okolici, ki jih je izvedla tovarna, stalno kazale presežene ali kritične vrednosti težkih kovin v okolju. A teh poročil dolga leta niso dostavljali na občino.
Če pomislimo, da pod ime alternativna kuriva in 3D odpadki spada vse od avtomobilskih gum, odpadnih olj do mešanice raznih gradbenih in tekstilnih odpadkov in še kaj, kar niti sami ne vedo, bi vi, kot njihov sosed in občan, verjeli vsem »strokovnim službam« tovarne Salonit Anhovo (in države), da gre v zrak le – vodna para? Tudi mag. Ogrin opozarja, da temna barva dima ne kaže na »poštene izpuste«!
Cementarne smejo vse, česar sežigalnicam ni dovoljeno, in še več. Še filtrov – premorejo samo protiprašnega –, ki so sicer v EU zahtevani za sežigalnice, nimajo. Kako to? Ker so cementarna, izvajajo »le« sosežig, spet naletimo na eno od zank, saj imajo cementarne do trikrat ohlapnejše omejitve kot sežigalnice. Še posebej pa šokira podatek, da če bodo v cementarni Salonit Anhovo izračunali, da so obratovalni stroški previsoki, lahko prosijo državo za prekoračitev mejnih vrednosti pri izpustih v okolje. Da, prav ste prebrali.
Ta dolgoletni onesnaževalec doline, ki ima na vesti vrsto ljudi, ima pristanek države, da si sam določa svoje mejne vrednosti strupenih izpustov. In to ni šala. Podobno dovoljenje je imela tudi cementarna Lafarge. Če ne bi obstajal zasavski Eko krog, tega nihče ne bi niti vedel.
Ministrstvo za okolje in prostor se brani, da taka ohlapna pravila zahteva evropska komisija. A v tozadevni direktivi in členu 15/4 piše samo, da se vsaki državi članici prepušča odločitev, ali jo uveljavi ali zaostri. Naši poslanci so jo sprejeli kljub opozorilom in protestu pred parlamentom skupine krajanov in članov CI Eko krog Anhovo ter s tem posredno že tako zastrupljeno Smaragdno dolino prepustili dokončnemu uničenju, ARSO pa dali zeleno luč za trikrat večje onesnaževanje s prahom, štirikrat več z dušikovimi oksidi, petkrat več z rakotvornim benzenom in organskim ogljikom, kot dovoljujejo standardi EU za sežigalnice. Za onesnaževanje z ogljikovim monoksidom pa sploh ni omejitev!
Kaj pa (lokalni) zdravniki? Dr. Nevenka Mlinar: »Že leta 2007 smo apelirali na Ministrstvo za okolje in prostor, da je stanje zdravja v dolini alarmantno. Do leta 2016 govorimo že o 240 % povečanju mezotelioma (enega najhujših rakavih obolenj). Pri nas je bilo do sedaj 73 primerov, povprečje v Sloveniji je za isto časovno obdobje 0,58. To je 122 krat več!« Poenostavljeno povedano – vsak mesec za rakom zbolita dve novi osebi. Da ne govorimo o strahu, psihozah, depresiji, v katerih živijo ljudje, ko čakajo na preiskave!
Helena Markič je 30 let delala v splošni ambulanti, kamor so prihajali delavci iz Salonita. »Spremljaš ljudi, ki umirajo, potem se ti to začne dogajati še v družini. Izgubila sem štiri bližnje sorodnike.« Ta upokojena medicinska sestra meni, da je strah upravičen. Nihče še ni raziskal, kako vplivajo novi strupi na zdravje ljudi, ki so prizadeti že od prej. Nekoč se je tu dobesedno trgovalo s smrtjo. Spominja se, da je enkrat zdravnika vprašala, zakaj v proizvodnjo azbesta še naprej pošilja ljudi, ki že imajo vidne spremembe na pljučih. Odgovoril ji je: »Helena, kaj naj naredim? Naj pošljemo druge, zdrave, nekoga mlajšega?« Nekoga se je moralo žrtvovati, da se je zaščitilo drugega.
Zakaj nas ima država za smeti? »Priseljena sem v Deskle. Spomnim se, da ko je tekla debata o azbestu, je dvorana pokala po šivih. Menda nas je bilo 700. Takrat smo bili za stroko in zdravnike vsi po vrsti laiki, amaterji. Smejali so se nam, da azbest sploh ni škodljiv!« se spominja ena od krajank. Zdravnik, ki zdaj celo dela na Zavodu za javno zdravstvo N. Gorica, jim je govoril, da bodo kak kilogram ali dva azbesta izpljuvali iz pljuč brez težav.
»Kdo bo varoval naše otroke, vnuke? Kdo jim bo pogledal v oči? Zakaj nas ima država za smeti? Kaj lahko naredimo proti državi, ki ne dela v naše dobro?« se sprašuje drug. In ima prav. Naj se krajani pustijo - kot ničvredni domorodci - kar »postreliti« kapitalu?
Vozniki v skafandrih.V Anhovem so dobili dovoljenje za skladiščenje odpadkov le 120 metrov od naselja. Domačini dnevno opazujejo tovornjake iz Nizozemske, Nemčije, Italije, ki se »valijo« po cesti ob reki Soči, drugi vozniki v dolini pa jih preklinjajo. Kaj če se kateri prevrne v Sočo? In zakaj drugod ne morejo predelovati tistega »dreka«, se sprašujejo.Predvsem pa: zakaj so vozniki tovornjakov oblečeni v posebne obleke, če je vse tako »čisto«? Kako se lahko za ograjo tovarne in tik ob hišah domačinov pnejo kupi starih avtomobilskih gum 30, 40 metrov visoko? Ob opozorilu, da iz njih roji toliko komarjev, kot bi bili v močvirjih Afrike? Da zrak smrdi cele dneve in odbija vsakogar, ki pride sem? No, zaradi pritiska CI so vsaj gume premaknili v bližnji kamnolom.
So evropski poslanci kaj pomagali?Predprejšnji petek so torej v smaragdno »dolino smrti« – nekoč se je tako imenovala Mežiška dolina – po pritožbi CI Eko krog Anhovo prišli Peterle, dr. Šoltes, Tanja Fajon in Patricija Šulin. Nenajavljen je na sestanek (a le v tovarno) prišel še dr. Zver. Prej so podpisali spletno izjavo v podporo, poslušali občane in obiskali zdravstveni dom Deskle, tam jim je zdravnica pokazala statistiko bolezni v dolini ter dodala, da so bili trije lokalni zdravniki ovadeni na zdravniški zbornici in celo poklicani na mediacijski pogovor v tovarno Salonit z njihovimi pravniki. Uprava je odo njih zahtevala, da popravijo svoje izjave in statistiko. »Pravni terorizem,« je na to pripomnil dr. Šoltes.
Peterleta je zanimalo, kaj je z dioksini in furani. Oba najmočnejša strupa, kar jih je ustvaril človek, sta bila prisotna v zraku pred zaprtjem cementarne Lafarge. A zraka nad dimnikoma v Anhovem nihče ne preverja! Samo ostanke v zemlji. »Bi bili proti, če bi kontrolo izvajala neodvisna organizacija, ki bi jo izbralo ljudstvo?« je vprašal upravo cementarne dr. Šoltes. Odgovor je bil, da so odprti za vse, samo da pomirijo ljudi. Prvi korak v pravo smer, bi pomislili, a je vskočil župan in opisal člane CI Eko krog Anhovo kot nestrpne in nesposobne dialoga ter dodal še vrsto navedb, za katere po preverjanju ni mogoče reči, da ustrezajo resnici… Članom uprave se je na lica počasi kradel nasmešek in pogovor se je mehčal, direktor Salonita pa je pristavil: »Nekdo mora pospraviti, kar proizvajamo. Ne kurimo samo tujih odpadkov, večji delež je naših, slovenskih!«
Kar drži. Vse, česar nihče noče imeti pred svojim pragom, mora nekje končati.
Kar pa ne pomeni, da so prebivalci ob Soči dolžni umirati v nedogled. Dr. Šoltes tako vztraja pri neodvisni kontroli, mi bomo kajpak spremljali, kako dolgo bo trajala bitka zanjo, a si ne moremo kaj, da ne bi pristavili: kako je vendar mogoče, da moramo proti zastrupljanju pred lastnim pragom in za ustavno zagotovljeno pravico do življenja v čistem okolju dandanes ustanavljati civilne iniciative ter se dolga leta goloroki pravno boriti z bataljoni plačancev? Za zdravje svojih otrok!? Evropska unija, država in občina, kdo so vaši odgovorni?
***
V okolici Anhovega je nekajkrat več predčasnih porodov in otrok, ki imajo ob rojstvu prirojene napake, kot v preostali Sloveniji!
***
Dr. Metoda Dodič Fikfak: "V tej dolini ne bi smeli imeti več nobene umazane industrije, ljudje so že preveč trpeli. Nihče ne pove na glas, da so debate o dovoljenih izpustih strupenih snovi samo laž in politična manipulacija. Določajo jih politiki!"
***
V primeru Salonita Anhovo govorimo o 138 zaposlenih (nekoč preko 3000), pri čemer gre dobiček v roke tujcev.
***
Eko krog Anhovo je dobil s strani ekologov iz Avstrije sporočilo s fotografijami in vprašanjem, da tovornjaki s slovenskimi tablicami odvažajo te dni iz kraja Kl. St. paul 4000 bal zastrupljenega sena s HCB*. Vse v izjemni tajnosti pred mediji, ker je zastrupljenost izjemna. CI Anhovo sprašujejo, če je cilj (sežig) pri njih. V Avstriji in Nemčiji namreč tega ne smejo početi. Dr. Fikfakova je že poslala vprašanje na MOP.
(*HCB, okoljski strup heksaklorbenzen, so nekoč uporabljali kot semenski preliv proti glivičnim boleznim pri žitih. Sredstvo, ki lahko povzroča obolenje z rakom, je že več kot 16 let povsod na svetu prepovedano.)
***
Sežigajo stare avtomobilske gume, plastiko, kostno moko, organska topila, odpadna olja, mulj iz čistilnih naprav, kar vse čaka na bregu reke Soče, v kateri so že azbestni ostanki iz preteklosti. Kaj pomeni novo zastrupljanje za ljudi iz bližnje in daljne okolice ter naravo, po besedah mag. Ugrina z Inštituta Jožef Stefan ne ve nihče. Nimamo ne raziskav ne izkušenj. Zagotovo pa bodo posledice trajne. Opozoril je še, da pline iz cementarne Salonit Anhovo nosi do Postojne, včasih do Ljubljane, redno pa v smeri Nove in Stare Gorice (za novo leto so imeli trojni presežek pm 10 delcev). Če se vam zdi čudno, se samo spomnite, kakšne razdalje lahko prepotuje saharski pesek.
