Ko je bil pred dobrim letom dni ob krikih groze in šoka Donald Trump izvoljen za ameriškega predsednika, so mu nekateri napovedovali, da na položaju ne bo zdržal niti leto, drugi pa so menili, da bo ne le odslužil prvi mandat, še enega bo dobil. Za prve zdaj že vemo, da so se motili, kako prav so imeli drugi, se bo pa šele pokazalo. Medtem pa se vse več Američanov sprašuje, kako se odkrižati predsednika, ki dela škodo ljudem, okolju in ugledu države.
Težko, se je pokazalo.

Ko so ženske končno spregovorile o spolnem nadlegovanju, so njihove izpovedi najprej odnesle filmskega mogula Harveyja Weinsteina, za njim pa še mnoge druge – igralce, televizijske osebnosti, športnike, celo politike. Ampak ne Donalda Trumpa, ki se sam hvalisa, kako spolno nadleguje ženske. Vsakega drugega bi kaj takega hitro odplaknilo, Trumpu pa očitno ni škodilo – čeprav je skriti posnetek prišel na dan še pred volitvami, je bil izvoljen. Kot bi bil iz teflona, vse obtožbe, vsi očitki brez hujše škode spolzijo z njega. Se bo kaj spremenilo zdaj, ko je uspešnica ameriškega novinarja Michaela Wolffa Fire and Fury: Inside the Trump White House (Ogenj in bes: v Trumpovi Beli hiši) zelo jasno povedala, da je predsednik duševno nesposoben, da bi opravljal svojo funkcijo, ko celo nekateri ameriški psihiatri opozarjajo, da bi ga bilo nujno poslati na temeljit pregled?

Ni zelo verjetno. Ameriških predsednikov, to se je že večkrat izkazalo, se ni tako lahko znebiti.

Mušica na steni. Wolffov prvotni namen je bil napisati knjigo o Trumpovih prvih stotih dneh predsednikovanja, a po osemnajstih mesecih spremljanja potujočega cirkusa – pred volitvami in po njih –, po številnih pogovorih z ljudmi okrog Trumpa in menda tudi s Trumpom samim (kar ta seveda zanika) je nastal Ogenj in bes, knjiga o popolnem kaosu v Beli hiši, ki ji vlada nesposoben predsednik. Tega ljudje okrog njega označujejo kot »idiota«, »bebca«, »butlja«, vsi pa se strinjajo, da je domnevni voditelj svobodnega sveta samo neodrasel, sebičen, razvajen otrok, ki hoče, da se vse vrti okrog njega. V resnici Wolff ni povedal veliko takega, česar Američani ne bi že vedeli – razen morda tega, kako sestavijo Trumpovo pričesko –, ali kot se je zgrozil novinar James Falows: »Škandalozne pri Wolffovi knjigi niso pikantne podrobnosti, temveč to, da so glavne teme knjige vsi v Washingtonu poznali, pa nihče ni hotel ukrepati.«

Tole je nekaj od stvari, ki so jih Američani o svojem predsedniku že vedeli ali pa tudi ne: ni pričakoval, da bo zmagal na volitvah, in po zmagi je bila njegova prva reakcija čista groza. Melanija, ki ji je obljubil, da ne bo zmagal, je zraven jokala. Na inavguraciji je bil besen, ker so jo bojkotirala vsa velika imena iz sveta zabave, pa še z Melanijo sta se pričkala.

Ivanka in Jared, ki so jima vsi odsvetovali, da sodelujeta v njegovi vladi, sta se zavestno spustila v ta projekt, ker sta računala, da se bo Ivanka nekoč morda lahko potegovala za mesto prve predsednice ZDA. Steve Bannon, ki ju ne mara, jima je dal vzdevek Jarvanka, in ta se je hitro prijel. V Beli hiši, kot jo opisuje Wolff, vladajo zmeda in intrige. Različne struje se bojujejo za prevlado in celo Trump sam se tam ne počuti dobro. Že okrog pol sedmih zvečer se umakne v svojo spalnico, v kateri ima tri televizorje, telefonari prijateljem in gloda hamburgerje. Te si menda naroča zato, ker se boji, da ga bodo zastrupili. Iz istega razloga tudi sam preoblači posteljo. Vsi v  Beli hiši vedo, da predsednik ne bere, niso pa enotnega mnenja, ali zato, ker je tako rekoč polpismen, ali zato, ker je disleksičen. Ali pa zato, ker mu ni treba. So si pa enotni v tem, da ima težave z razumevanjem in ohranjanjem pozornosti.

Bela hiša je vse zanikala. In v Zahodnem krilu prepovedala telefone in druge elektronske napravice. Zaradi varnosti, so pojasnili.

Trump proti Harryju Potterju. Da je knjiga postala taka uspešnica, je največ kriv Trump sam: knjigo, ki naj bi izšla 9. januarja, je skušal prepovedati. Kar je najboljša reklama, ki jo lahko podariš publikaciji. Založniki so po pismih njegovih odvetnikov hitro ukrepali: knjigo so začeli prodajati takoj. Knjigarne so ostale odprte še po polnoči. Iz njih so se vile dolge vrste željnih ognja in besa. Bilo je huje, so se pridušali knjigarnarji, kot pri knjigah o Harryju Potterju.

Na Amazonovi lestvici najbolje prodajanih knjig je Ogenj in bes z 48.449. mesta preskočil na prvo. V enem samem dnevu. Kam pošljem bomboniero, se je v intervjuju posmehnil Wolff. Hvala, predsednik, je še rekel. »Ne samo da mi pomaga prodajati knjigo, zraven še dokazuje, da ima knjiga prav.«

Nekaterim ni šlo nič na smeh – da predsednik s prepovedjo knjige ne more uspeti, je jasno, so rekli, zares grozljivo pa je to, da je sploh poskušal. »Kaj takega se pri drugih predsednikih ni nikoli zgodilo, še celo direktor srednje velikega podjetja ne bi naredil česa takega,« je komentiral Wolff. O poskusih Bele hiše, da bi ga diskreditirala, pa je rekel: »Mojo kredibilnost izpodbija človek, ki je manj kredibilen kot kdorkoli, ki je doslej tlačil zemljo.«

Ker pa nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti še slabše, je nekaj dni po izidu knjige neka spletna stran objavila poročilo o predsednikovem dnevnem urniku, iz katerega je razvidno, da Donald Trump ni predsednik, ki bi se pretegnil od dela. Iz zasebnih prostorov pride v pisarno okrog enajstih, gor se vrne okrog šestih, vmes pa stlači sestanek ali dva. Največ časa prebije v prostoru poleg Ovalne pisarne, kjer gleda televizijo, telefonira in tvita. Za primerjavo, njegova predhodnika sta prihajala prej in ostajala dlje, George W. Bush je na primer v službo prihajal ob 6.45 zjutraj, Barack Obama, ki je prej rad zavil še v telovadnico, pa med deveto in deseto  dopoldne.

Ni res, so rekli v Beli hiši, predsednik je zelo delaven.

Stabilno nestabilen. V odgovor na trditve v Wolffovi knjigi se je Trump takoj odločno razglasil za »zelo stabilnega genija«, a psihiatrična stroka, se zdi, se ne strinja z njim. Profesorica forenzične psihiatrije dr. Bandy Lee se je decembra sestala z opozicijskimi politiki, pogovarjali pa so se o psihični primernosti Trumpa za predsedniški položaj. Dr. Leejeva ni Trumpa sicer nikoli srečala, kaj šele obravnavala, je pa soavtorica knjige The Dangerous Case of Donald Trump (Nevarni primer Donalda Trumpa), v kateri je sedemindvajset psihiatrov in strokovnjakov za duševno zdravje prišlo do zaključka, da je Trump »jasna in neposredna nevarnost za naš narod«. Psihiatri so Trumpa pozvali, naj se nemudoma, raje včeraj kot danes, podvrže temeljitemu psihiatričnemu pregledu.

Naj dvigne roko tisti, ki misli, da bo Trump to naredil.

Mu torej že pripravljajo mirno, oblazinjeno sobico? Ne, ko ameriškega predsednika enkrat izvoliš, si očitno za štiri leta bolj ali manj obsojen nanj. Kar pa ne pomeni, da mnogi ne preigravajo najrazličnejših možnosti, kako odpihniti Trumpa v zgodovino.

Več v Zarji št. 3, 16.1.2018