Da, to je še ena zgodba, ki ji je pogonsko energijo in pogum vlilo dejstvo, da je glavna junakinja ostala brez službe. A začnimo od začetka. Branka Vrečko je dolga desetletja, ko je prebirala različne revije, sanjala o tem, da bi imela hišo in v njej trgovino, kakršne si znajo ljudje tako lepo urediti na angleškem ali francoskem podeželju, v njej pa bi nato s svojim delom povezala turistično dejavnost in kulinariko, hkrati pa dala prosto pot svoji nadarjenosti za ustvarjanje.

Otroštvo in mladost je preživela v Ljubljani, po poroki opustila študij farmacije in se preselila nazaj na Štajersko. Po rojstvu hčerke Brede, ki je zdaj stara 33 let, se je zaposlila v na novo odprtem hotelu v Slovenskih Konjicah. Najprej je bila receptorka, pozneje pa je začela sodelovati pri organizaciji različnih dogodkov in prireditev. Imela je vso ustvarjalno svobodo in neizmerno je uživala.

Brankin mali raj – za vse. V zasebnem življenju pa je od nekdaj uživala v priložnostih, ko se je vsa družina zbrala okoli mize. H kulinariki so jo pritegnile mama, stara mama in še zlasti mamina teta. Vse v njihovi družini se je dogajalo in reševalo za dobro obloženo in lepo pogrnjeno mizo. Veliko se je kuhalo in vsi trije otroci so začeli že zelo zgodaj peči pecivo. Mama je nato Branki to kmalu povsem prepustila. »Mamina teta je bila zelo zanimiva ženska. Po svoje precej pred časom. Bila je izjemno dobra in kreativna slaščičarka, tako da so jo pogosto vabili v ugledne hotele, da je predajala znanje. Od nje sem se že kot deklica naučila osnovnega: maslo je zakon, sneg je dober samo, če je stepen na roko, jajca morajo biti domača, najpomembnejša je kakovost surovine, vse drugo brez tega ne šteje …« je obujala spomine Branka, medtem ko smo pili izredno dober domač čaj. Seveda je tudi ta mešanica nastala pod njenimi prsti, tako kot vse drugo, kar se nam ponuja na policah v lično urejeni trgovinici. V kuhinji sem jo nato opazovala med kuhanjem. Okoli velike mize se silno radi sukajo tudi gostje njene hiše, ki jo je poimenovala Mala kmetija in v kateri ponuja tri sobe s kopalnico in dnevnim prostorom za goste, kjer jim postreže tudi zajtrk ali večerjo. V vseh sobah je romantično vzdušje.

»Ime Mala kmetija morda v celoti ne ustreza naši ponudbi, saj nimam domačih živali niti ne obdelujem njiv in torej ne gre za tipično kmetijo, čeprav posestvo ponuja tudi tovrstne občutke, saj se ponaša z velikim zelenjavnim vrtom in sadnimi drevesi, kotički za posedanje v naravi in razgled pa pripomorejo k pravemu podeželskemu vzdušju. V to hišo sem hotela vdahniti del ustvarjalnosti, ki sem jo negovala že od otroštva. Že od malega sem nenehno kaj urejala, vsa darila sem sama ustvarila, in to ne glede na to, ali je šlo za šopek, nabran v naravi, za marmelado, ki sem jo sama skuhala, pecivo, ki sem ga spekla ... Vse sem hotela polepšati. Ko se zdaj ozrem na teh osem let moje poti z Malo kmetijo, se mi zdi, da sem uresničila velik del sanj, hotenj in znanj. Postavila sem skoraj vse temelje in okrasila večino kotičkov svoje zgodbe,« se je smejala Branka, ki jo po pričevanju mnogih najbolj zaznamuje želja po tem, da bi v vsem ustregla svojim gostom.

Pa ravno zdaj?! A kot smo omenili na začetku, ji na tej poti še zdaleč ni bilo postlano z rožicami. »O teh stvareh nočem govoriti, ker sem človek, ki ga zelo težko zlomiš. Zelo hitro se poberem in grem naprej,« je povedala naša prijetna sogovornica, medtem ko smo pokušali božanske piškote in različno pecivo, ki ga je spekla in iz katerega zdaj oblikuje ljubka darila. Branka ima namreč redne kupce in naročnike za pristna domača sladka decembrska darila, pa tudi za vloženo zelenjavo, marmelade, likerje ... Njena trgovina je še najbolj podobna »babičini shrambi« iz najlepših sanj.

Po ločitvi je Branka z dvema otrokoma – Breda je bila srednješolka, Bor pa je ravno začel hoditi v prvi razred osnovne šole – ostala na posesti nad Slovenskimi Konjicami, ki jo je kupila od prodaje svoje dediščine, ker je na teh tleh začutila posebno energijo in ji je posest s 160 let starimi objekti takoj prirasla k srcu. Hišo je uredila, tako da se je v njej dalo lepo živeti, gospodarsko poslopje in vse drugo pa je zgolj gledala in razmišljala, kako bi tukaj nekega dne zgradila raj. »Ko sem bila stara 46 let, so zaprli hotel in ostala sem brez službe. Seveda je bil to zame šok, a sem čez čas našla novo službo v Bauhausu, tam sem delala na informacijah. Prijeten kolektiv in delo brez posebnih skrbi, meni pa se je zdelo, da bom umrla, če ne bom v svojem življenju končno naredila korak naprej. Bila sem prepričana, da pozneje ne bom nikoli več imela te priložnosti. 'Vzela bom posojilo, se prijavila na razpis in uredila sobe za goste s prodajalno,' sem se odločila. 'Pa ravno zdaj, ko se ti je vse porušilo,' so se čudili vsi po vrsti. Nato je prišla še bolezen, a se je na srečo vse dobro končalo. Zato zaradi tega ne bom tarnala,« je pripovedovala.

Niti en sam dan ne smeš odnehati. Leta 2008 je vzela posojilo, ustanovila podjetje, še nekaj časa vztrajala v službi, začela ustvarjati svoje izdelke ... Prepričana je bila, da se bodo dobro prodajali, sobe pa lahko še malce počakajo. Urejala jih bo postopoma, ko bodo pripravljene, pa bo takoj imela goste ... »Naredila sem načrt. Vzela sem si dovolj časa za gradnjo, saj je šlo za velik poseg. Leta 2011 sem končno dala odpoved, ker se je bilo treba v celoti posvetiti delu doma. Posojilo je postalo hudo breme, saj vse ni potekalo tako, kot sem si zamislila. Ko sem se, denimo, odločila, da bom šla na tržnico v Celje ponujat svoje izdelke, sem se pogosto zjokala, ko sem se vrnila domov. Ljudje potrebujejo čas, da te sprejmejo, in ni se prodajalo, kot sem pričakovala. Joj, kako bo zdaj, strah me je bilo, a sem vedno znova vztrajno hodila na tržnico. Zdaj imam stranke, ki so jim moji izdelki všeč, in ustvarim promet, s katerim sem lahko zadovoljna. Človek pač mora vztrajati. Ves čas moraš biti v pogonu in niti za en sam dan ne smeš odnehati.«

Veliki prodor je Branka doživela pred štirimi leti, ko se je prijavila na Odprto kuhinjo v Ljubljani, čeprav ni bila prepričana, da jo bodo izbrali, ker je majhna pridelovalka. »Ideja Odprte kuhinje se mi je zdela fenomenalna. Šla sem na pogovor, pripravila predstavitev, izdelke ... In v Ljubljani sem končno dobila potrditev, ki sem jo potrebovala. Tam sem našla stranke, ki so razumele, kaj ponujam, in to je bila zame zelo pomembna motivacija. Štiri leta vztrajam in dobila sem potrditev. Aha, torej delava tako, kot je prav.«

Išče se deklica za vse. Ko pravi »delava«, ima v mislih predvsem sebe in sina Bora, ki ji veliko pomaga. Navdušil se je nad kulinariko in zdaj je že skorajda v celoti prevzel pripravo jedi. Branka pa ima v svojih rokah peko in pripravo izdelkov za prodajo v trgovini in na tržnici. Brankino področje je tudi komuniciranje z gosti po spletu, še preden pridejo, ko so končno njeni gostje, pa jih razvaja na vse mogoče načine. »Borova prva naloga je, da konča študij, potem pa se bo sam odločil, kako naprej. Tako on kot hčerka lahko nadgradita mojo zgodbo kako drugače, če bosta želela. Bor je bil kot otročiček ves čas ob meni. Ko sem pekla, sem ga imela na kuhinjskem pultu. Všeč mu je bilo. Že pred osnovno šolo je pekel in sestričnam v dar odnašal pecivo. Velik smisel ima za to. Rad ima ljudi, in ko me gre zamenjat na tržnico, se ga stranke razveselijo bolj kot mene. Letos je bila tudi Odprta kuhinja v Ljubljani povsem njegov projekt. Če sem preobremenjena, mi zna priskočiti na pomoč tudi pri pecivu.«

Branka vse ustvarja iz svojih surovin, vse pridela doma. Marsikaj nabere tudi pri mami, ki ima manjše posestvo na Dobrni. »Na tem mojem koncu – v naselju Škalce – sem se povezala z malimi pridelovalci. Včasih me kar sami pokličejo, včasih imamo celo izmenjavo izdelkov ... Super je. Če ima kdo preveč rdečega ribeza, na primer, me pokliče. Zdaj tudi vsi tisti domačini, ki so potrebovali največ časa, da so me sprejeli, vedo, kaj in zakaj delam.«

A vse to zdaj zahteva več kot eno Branko. Tudi hčerka Breda, ki je po poklicu arhitektka, je mami veliko pomagala – tudi strokovno, na primer, pri urejanju prostorov –, a ima dva majhna otroka in družinske obveznosti. Branka se zaveda, da si bo morala poiskati pomoč, toda ta bi ji morala biti čim bolj podobna; morala bi biti nekakšna deklica za vse.

Več v Zarji št. 51, 19. 12. 2017.