Da je država kruta mati, ugotavljamo vedno, ko se spoprimemo s težavami socialno šibkih družin. In še posebej ko začnemo ugotavljati, kako živijo otroci v enostarševskih družinah, ko eden od staršev ne plačuje preživnine in otroci dobijo od sicer tako opevanega preživninskega sklada recimo samo 74 evrov na mesec. Vse drugo morajo od drugega roditelja iztožiti, seveda če imajo za to znanje in denar. Kako so torej urejene preživnine pri nas? Presenetljivo: otrok, ki ne dobivajo preživnine, je od začetka gospodarske krize vedno več.
Kristina nam je zaupala svojo pretresljivo zgodbo: »Naš sistem je prepusten. Če bom dala izvršbo na premoženje svojega nekdanjega moža, ki ne živi v Sloveniji, ga bodo 'pohopsali' na meji, ga kazensko preganjali, ker je neplačevanje kaznivo dejanje. Moji otroci ga potem ne bodo več videli, zdaj ga vidijo vsaj dvakrat na leto. Hočem uspeti na lep način. Piše, da imam vse pravice, pa nimam nič. Ni sistema, kjer bi nekdo preveril, ali v resnici dobivam preživnino ali ne. Mamicam, ki je ne dobivamo, vseeno znižajo socialno pomoč, otroške dodatke, z dvema otrokoma preživim ves mesec z manj kot 700 evri, že stroški stanovanja in šole znesejo čez 500 evrov. Za življenje mi jih ostane 110. Račune za elektriko, naročnino za TV in telefone plačujem izmenično, enkrat plačam eno, drugič drugo, ne zmorem vsega, a te stvari pač človek mora imeti. Pa treninge za otroka, da ne bo izstopal. Že jaz sem trpela kot otrok, ko so me stigmatizirali. In zdaj ni nič drugače. Država pa samo gleda, kje bi nam kaj vzela. Vsak mesec se mi šteje, da dobim 200 evrov prisojene preživnine, čeprav je ne dobim. Torej moram terjati nekdanjega moža. Če ga tožim, ga bodo zaprli. Je dober očka, nikoli ni bil agresiven. Sedaj ima novo družino v tujini. Na sodišče bi morala priti s papirjem, da sem dala izvršbo. Zdaj moram delati na črno, da pokrijem manko 200 evrov. Tudi 74 evrov od preživninskega sklada mi ne pripada, ker nisem podala sodne izvršbe. Ker je premalo institucij, ki bi preverjale dejansko stanje, ljudje pa bi to lahko izkoriščali. Tudi moja sestra, ki je zaposlena in na minimalni plači, ne dobiva nobene pomoči in ima manj denarja kot tisti, ki dobivajo socialno pomoč. Pa še to: Če bi mojega nekdanjega moža zaprli, prav tako ne bi dobila preživnine, kajne?«
Kje se zatika? Na Inštitutu RS za socialno varstvo so leta 2015 izvedli študijo z naslovom Ureditve preživnin v mednarodni perspektivi: primerjalna analiza modelov preživnin v različnih sistemih blaginje. Naročnik je bilo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. V nalogi so analizirali slovenski sistem preživnin in ga primerjali z Nemčijo, Švedsko, Anglijo. Ključne šibkosti našega sistema so: določanje preživnine, kjer ni jasno opredeljeno, kaj so potrebe otrok. Nadomestilo preživninskega sklada, ki je nizko in težko dostopno. V zakonodaji so prezrli ranljive skupine otrok, ki živijo v sostarševstvu, osebe, katerih starši imajo podaljšano roditeljsko pravico, in otroke, ki so v rejništvu ali zavodu. V sistemu je tudi pomanjkanje podpore pri postopkih izterjave preživnin. Starši se morajo tako rekoč znajti sami, izpolniti in vložiti morajo obrazec za izterjavo, sodelovati v postopkih na sodišču, pridobiti podatke o staršu neplačniku, zagotoviti prevode dokumentov, če drug starš prebiva v tujini – to pa je zahteven in tudi drag postopek. Dodatna težava je v neenotni praksi dela centrov za socialno delo in sodišč pri določanju višine preživnine ter nudenju pomoči strankam, ki se odločijo za vložitev postopka za izvršbo. Neplačevanje preživnine pa tudi ne pomeni vedno samo »nagajanja«, ampak do tega lahko pride zaradi finančne stiske, saj se neplačevanje povečuje od krize naprej. Razlogov je še več – od malomarnosti, prestajanja zaporne kazni do zdravljenja v komuni ali selitve v tujino.
Samo sedem odstotkov otrok, upravičenih do preživnine, prejema nadomestilo preživninskega sklada. Veliko jih namreč ne izpolnjuje pogoja neuspešne izvršbe, a sodišča le redko zaključijo izvršbe kot neuspešne. Izterjava v državah, ki niso del meddržavnega sporazuma, sploh ni mogoča. Zato bi bilo treba rok zastaranja podaljšati na deset let, saj se v tem času dostikrat spremeni finančno stanje zavezanca. V Nemčiji so na primer dolžni preživljati otroka tudi sorodniki v ravni krvni liniji – torej tudi stari starši.
Celoten članek lahko preberete v 50. številki revije Zarja. (12. 12. 2017)
