Raj na Baliju se je v zadnjih štirinajstih dneh spremenil v pravi pekel – tako za prebivalce kot za ogromno turistov, ki so ostali ujeti na tem priljubljenem indonezijskem otočku. Po petdesetih letih se je namreč znova prebudil tamkajšnji vulkan Gunung Agung. »Že samo bežen pogled od daleč je dovolj, da vzbudi strahospoštovanje, saj tipična koničasta silhueta, ki se dviga več kot 3000 m visoko, ne obeta nič dobrega, če pomislimo, da lahko eksplodira v izjemno nasilno in eksplozivno erupcijo,« pravi doc. dr. Mirijam Vrabec z oddelka za geologijo naravoslovnotehniške fakultete. Njegova zadnja zabeležena erupcija, od februarja 1963 do januarja 1964, velja za najbolj uničujoč izbruh v Indoneziji v 20. stoletju. Tudi v Evropi imamo nekaj vulkanov, ki se po moči lahko primerjajo z indonezijskim. Nam najbližji je Vezuv. Po ocenah vulkanologov naj bi spet izbruhnil v naslednjih nekaj tisoč letih.
»Zadnji izbruh vulkana Gunung Agung pred petdesetimi leti je imel značaj velike plinijske erupcije, ki veljajo za ene najnevarnejših vulkanskih izbruhov. Nastanejo gosti erupcijski stebri vročih plinov in pare, ki so pomešani z delci vulkanskega materiala (pepela ...) in se dvigajo iz vulkanskega žrela s hitrostjo več sto metrov na sekundo, do višine 20 ali celo več kilometrov nad vulkan. V najbolj klimaktičnih epizodah 17. marca in 16. maja 1963 je erupcijski steber iz Mt. Agung v tropsko stratosfero izpustil vulkanski pepel in z žveplom bogate pline, umrlo je okoli 1500 ljudi. Največja nevarnost ob eksplozivnih izbruhih so piroklastični tokovi. Vroči plini in pepel, ki se dvigajo v erupcijskem stebru, se postopno ohlajajo, mestoma pa ta vertikalni steber postane 'pretežak', se sesede, podre in spolzi po pobočju vulkana. Pri tem nastane oblak segretih plinov, pepela, pregretega zraka in kamnitih delcev, ki s hitrostjo več kot 150 kilometrov na uro zdrvijo po hribu navzdol. Ta vroča mešanica ima temperaturo okoli 1000 stopinj Celzija in se obnaša kot tekočina, lahko si predstavljate, da ji ni mogoče uiti ne peš, ne na kolesu, niti v avtomobilu. Na svoji poti preplavi vse in trenutno še ne poznamo ukrepov, ki bi zaščitili prebivalstvo in imetje pred njimi.«
So tokrat njegov izbruh napovedovali? Kako natančno je to sploh mogoče?
Kadar imamo opravka z aktivnim vulkanom eksplozivne narave, si vedno želimo, da bi lahko naslednji izbruh napovedali čim bolj natančno. Razvite so različne metode spremljanja vulkanske dejavnosti in precej pred izbruhom se začne vse skupaj pripravljati v vulkanu. Eden od takih znakov, na primer, so vulkanski potresi, ki jih povzroča premikanje magme in imajo specifičen vzorec. Pol leta pred izbruhom Vezuva leta 79 naj bi na hišah v Pompejih in Herculaneumu ob tovrstnih potresih nastale razpoke, ki so jih takratni prebivalci popravili in so jih pozneje raziskovalci pri izkopavanjih našli ter tudi datirali. Da se nekaj dogaja v magmatskem ognjišču, ob današnji tehniki lahko zelo zagotovo vemo, ni pa nujno, da bo vsako dogajanje, vsako kopičenje plina, vsako premikanje magme privedlo do izbruha. In tudi če bi do izbruha prišlo, ni nujno, da bo naslednji izbruh imel enak značaj kot prejšnji, lahko bo manjši, lahko bo manj ali bolj eksploziven.
Kaj lahko izbruh vulkana povzroči na priljubljenem Baliju?
Neposredna nevarnost, ki ji ni mogoče ubežati, so predvsem piroklastični tokovi. Pred drugimi padajočimi piroklastičnimi delci in tokovi lave se ljudje lahko zaščitijo oziroma se jim umaknejo. Druga huda posledica ob tovrstnih izbruhih so debele plasti vulkanskega pepela in drugega materiala, ki jih vulkan po prenehanju delovanja pusti za seboj.
Ljudje kot da ne jemljejo resno opozoril, saj se jih je od okoli 100.000 umaknila le tretjina. Se ne zavedajo nevarnosti?
Ne vem, kaj botruje temu, ampak če živiš v neposredni bližini vulkana, se ga mogoče tako navadiš, da ga potem ne jemlješ več tako zelo resno. Kar pa je po mojem mnenju smrtno nevarno. Bolje, da enkrat zaman spakiraš kovčke in zapustiš dom, kot pa enkrat premalo. Če si v neposredni bližini bruhajočega vulkana, je še posebej nevarno, saj si izpostavljen vdihavanju strupenih plinov in finega pepela. Močno upam, da so šli vsi na varno. Predvsem je pomembno zapustiti območja, kjer se lahko sprožijo tokovi piroklastičnega materiala in lave.
Več v reviji Zarja, 5.12.2017
