Pravzaprav ne vem, kaj sem si predstavljala, da bom videla v mišjem laboratoriju. Predstavljamo si, da so to frankensteinovski prostori, kjer mišim na hrbtu rastejo človeška ušesa ali pa imajo zaradi kakšnih pomlajevalnih krem oguljeno dlako. Ne, v Grobljah ni nič od tega. Tam so bele, črne in sive miške v ličnih kletkah, ki so nepredušno zaprte mikrobiološke enote. Vsaka je priključena neposredno na cevi, po katerih dovajajo zrak iz posebne klimatske naprave. V kletki imajo točno določeno temperaturo in vlago. »To okolje mora biti v skladu s pravilnikom,« je povedala Katja. V kletki imajo steljo, prostor za gnezdo, gnezdilni material, sedaj uvajajo še dodatke, kot so balkončki in hiške, da bi se miške počutile čim bolje. Kadar z njimi delajo, jim čistijo kletko ali jih hranijo, to počnejo v laminariju, posebni komori, kjer tok filtriranega zraka preprečuje vstop zraku iz prostora.
Škotske debele in vitke miške
V laboratoriju miši vzrejajo za druge laboratorije, predvsem za Kemijski inštitut, in hkrati izvajajo svoje raziskave. Laboratorij ima tudi licenco za gensko spreminjanje. »Dolgo smo bili edini v Sloveniji, ki smo lahko vzrejali gensko spremenjene živali,« je povedal profesor Simon Horvat, vodja Centra za laboratorijske živali. Vzrejajo 24 linij miši, med njimi iz Škotske. Te imajo prav posebno zgodbo: profesor Horvat je po doktoratu pet let delal na Škotskem, na inštitutu Roslin, tam je več kot 25 let načrtno potekala selekcija debelih in vitkih mišk. Ko se je leta 2000 preselil nazaj v Slovenijo, je celotno populacijo debelih in vitkih mišk uvozil, natančneje pripeljal je 60 generacij škotskih mišk. Njihove potomke še vedno živijo v našem mišjem laboratoriju, doslej so imeli 30 generacij in še vedno so ene debele in druge vitke – debele imajo petkrat več maščobe kot vitke. »S tem da se ene in druge težavno razmnožujejo,« je potožila Katja Skulj. »Ja, to je posledica preveč ali premalo maščobnega tkiva, enako kot pri človeku. Tudi ekstremno debele ženske imajo težave s plodnostjo, enako kot ekstremne športnice,« je dodal profesor.
Debele in vitke miške so verjetno najslavnejše miške tega laboratorija. Seveda vse zanima, ali smo ljudje debeli in vitki zaradi gena. In vse kaže, da je res kar veliko odvisno od genov. Tako debele kot vitke miške dobivajo popolnoma enako hrano in popolnoma enako količino hrane. »Če jim damo z maščobo zelo bogato krmo, ki ji rečemo zahodnjaška dieta McDonalds, se debele zelo hitro zredijo, vitke pa skoraj nič. Zanimivo je tudi, da v resnici vitke miške pojedo več,« je razložil profesor. Podobno se zgodi, če jih hranijo s sladko dieto – debele miške se zredijo ter dobijo diabetes in zamaščena jetra. In ne, na miškah ne preizkušajo raznih modnih diet, denimo presne, paleo in kato. »Od nas so popolnoma odvisne, zato morajo dobiti uravnoteženo prehrano,« je obrazložil Simon Horvat.
Nadomestne matere gensko spremenjenih zarodkov
Število mišk v laboratoriju variira. Petega oktobra letos so imeli 629 živali, danes jih je verjetno že več ali manj. Največ so jih imeli 934. »Tedaj so potekali poskusi in je bila potreba po več živalih. Sedaj pa le vzdržujemo linije,« je razložila Katja in prinesla mišjo mamo rekorderko. Miška je v svojem tretjem gnezdu skotila 21 mladičev, v naslednjem pa še 19, in vsi so preživeli. »Ta linija je res plodna. Razlika je v tem, da v njej ne parimo živali v sorodstvu,« je razložila. In prav to je razlog za velika legla. To linijo uporabljajo pri razvoju gensko spremenjenih živali in za nadomestne mame. »Gensko spremenjene živali razvijemo tako, da v oplojeno jajčece vbrizgamo DNA-konstrukt, ta jajčeca pa vstavimo v mišji jajcevod in miška donosi gensko spremenjene živali,« je razložil profesor Horvat. Ko je Katja pokazala eno od pred dnevi oplojenih mišk, je bilo tudi edinkrat mogoče opaziti, da se z miškami kakorkoli manipulira: nadomestna mati je imela s sponkicami zaprto rano, skozi katero so ji pod mikroskopom vstavili oplojena jajčeca. Operacijo izvedejo v globoki anesteziji. »S temi raziskavami nadaljujemo raziskovanje debele in vitke linije ter tudi drugih področij. Na ta način smo odkrili enega od genov v vitki liniji, ki povzroča odpornost za razvoj diabetesa in tudi delno pojasni, zakaj so te miši bolj vitke. Sedaj še podrobneje raziskujemo, kako bi to lahko prenesli na človeka,« je pojasnil znanstvenik. Profesor Horvat je eden redkih, ki se ukvarja z raziskovanjem gena vitkih (v tem primeru miši), saj se večina raziskovalcev osredotoča na gene debelih: »Razumevanje metabolnih lastnosti vitkih je pozitivno, saj tudi na ta način lahko pomagamo preprečiti zdravstvene posledice debelosti.«
Hip za tem je Katja v laminarij prinesla še kletko z mišjim gnezdom, starim en dan. V njem so bile zgnetene majhne rdeče pikice, slepe in nenehno iščoče mleko. Tako prosojno kožo so imele, da bi se v njihovem trebuščku videla kapljica ravnokar popitega mleka. »Ti mladički so iz linije mišk, ki jih vzrejamo za Kemijski inštitut, kjer preučujejo naravno imunost in imajo genske spremembe, povezane s tem,« sta obrazložila.
Ljubljenček Maksi
Vsaka miška nima imena, temveč kartico z zapisom gnezda, datuma kotitve in individualno številko, kar označuje luknjica v ušesu. »To naredimo pri treh tednih in je popolnoma neboleč postopek,« je omenila Katja. Edina miš v laboratoriju, ki ima ime, je Maksi, prav poseben miškolin, saj je Katjin ljubljenček. »Doma ne smem imeti ljubljenčkov glodavcev. Zato imam Maksija. On bo umrl od starosti,« se je pridušala velika ljubiteljica živali, saj ima že nekaj desetletij doma labradorce, ki so reševalni psi. Maksi je malce debelušen, ker ga Katja crklja s hrano. Sedaj je star leto in pol, izbrala pa ga je zato, ker je prvi mladič, skoten po embrio transferju.
Sicer za Maksija skrbi tako kot za druge miške. Vsak dan pregleda vse kletke in vse miške, ki jih spretno lovi po kletkah. Uradni način prijemanja laboratorijskih mišk je sicer, da se jih prime za rep in potem podpre telo z drugo roko. »Najnovejše študije so pokazale, da je to zanje izredno stresno, ker jih tako lahko ulovi predator, in za miške je vsaka žival predator. Zato v našem Centru uvajamo novo metodo ravnanja z mišmi, tako da jih objamemo z dlanema. Na to navajamo že mlade miške in tako jim roka ne predstavlja več nevarnosti,« je povedala Katja in dodala, da je nujno, da se nenehno izobražujejo.
Vsak, ki dela v laboratoriju, mora na tečaj za delo s poskusnimi živalmi, da pridobi licenco, ki jo je treba obnavljati na pet let. Na izobraževanju se natančno podučijo, kako ravnati s poskusnimi živalmi. »Prepovedano je vsako slabo ravnanje z živalmi,« je poudarila Katja. Na steni laboratorija imajo plakat z grimasami mišk od popolnega zadovoljstva do velike bolečine – vidi se, kako se spreminjajo položaj brk, ušes, nosnega grebena in oči. Živali pač komunicirajo z neverbalno komunikacijo. Poskusi na živalih so razvrščeni v tri skupine glede na težavnost za živali. »Za vse poskuse so potrebna dovoljenja, ki jih morata izdati Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ter etična komisija za poskuse za živalih. Pri dovoljenju gledajo predvsem na to, ali je raziskava sploh potrebna, pa tudi glede postopkov na živalih, ali so pravilno izbrani za čim večjo dobrobit živali in seveda ali so v skladu z direktivo. Pri nas skoraj ni težavnih poskusov. Večina je neproblematičnih, le nekaj je zmernih,« je poudaril profesor, Katja pa dodala, da doslej še ni videla grimas, ki bi nakazovale bolečino.
Čeprav laboratorijske miške ne umrejo od starosti. Sicer bi živele od dve do tri leta, pri njih živijo od pol do enega leta. Pravzaprav pri njih žival ne umre, temveč uradno rečejo, da jo izločijo. »Za to se uporabi ena od oblik humane evtanazije miši,« je v drugi sobi razložila Katja in pokazala majhno komoro, kjer miške evtanazirajo s plinom CO2, dovoljena pa je tudi usmrtitev z dislokacijo vratnih vretenc. Miške lahko pridejo iz laboratorija le kot mali kadavrčki v zamrzovalniku.
Več v Zarji št. 48, 28. 11. 2017
