V kleteh Grobeljskega dvora, kjer ima prostore Oddelek za zootehniko ljubljanske Biotehniške fakultete, že od leta 1978 vzrejajo laboratorijske miške. V obokanih prostorih, kjer bi kaj lahko bile vinske kleti, je vse čisto, tako čisto, da si morate ob obisku natakniti kombinezon, čepico, obujke za čevlje, rokavice, masko na obraz, in če imate doma za hišnega ljubljenčka glodavca, vas Katja Skulj, veterinarka, ki je oskrbnica mišk, križem pogleda in zažuga: »Naših mišk se ne boste dotikali.« V resnici je tako, da študenti, ki imajo doma hrčke in morske prašičke, sploh ne morejo delati v mišjem laboratoriju. »Naše živali moramo zaščititi pred boleznimi divjih ali hišnih glodavcev,« je razložila Katja.
Pravzaprav ne vem, kaj sem si predstavljala, da bom videla v mišjem laboratoriju. Predstavljamo si, da so to frankensteinovski prostori, kjer mišim na hrbtu rastejo človeška ušesa ali pa imajo zaradi kakšnih pomlajevalnih krem oguljeno dlako. Ne, v Grobljah ni nič od tega. Tam so bele, črne in sive miške v ličnih kletkah, ki so nepredušno zaprte mikrobiološke enote. Vsaka je priključena neposredno na cevi, po katerih dovajajo zrak iz posebne klimatske naprave. V kletki imajo točno določeno temperaturo in vlago. »To okolje mora biti v skladu s pravilnikom,« je povedala Katja. V kletki imajo steljo, prostor za gnezdo, gnezdilni material, sedaj uvajajo še dodatke, kot so balkončki in hiške, da bi se miške počutile čim bolje. Kadar z njimi delajo, jim čistijo kletko ali jih hranijo, to počnejo v laminariju, posebni komori, kjer tok filtriranega zraka preprečuje vstop zraku iz prostora.
Škotske debele in vitke miške
V laboratoriju miši vzrejajo za druge laboratorije, predvsem za Kemijski inštitut, in hkrati izvajajo svoje raziskave. Laboratorij ima tudi licenco za gensko spreminjanje. »Dolgo smo bili edini v Sloveniji, ki smo lahko vzrejali gensko spremenjene živali,« je povedal profesor Simon Horvat, vodja Centra za laboratorijske živali. Vzrejajo 24 linij miši, med njimi iz Škotske. Te imajo prav posebno zgodbo: profesor Horvat je po doktoratu pet let delal na Škotskem, na inštitutu Roslin, tam je več kot 25 let načrtno potekala selekcija debelih in vitkih mišk. Ko se je leta 2000 preselil nazaj v Slovenijo, je celotno populacijo debelih in vitkih mišk uvozil, natančneje pripeljal je 60 generacij škotskih mišk. Njihove potomke še vedno živijo v našem mišjem laboratoriju, doslej so imeli 30 generacij in še vedno so ene debele in druge vitke – debele imajo petkrat več maščobe kot vitke. »S tem da se ene in druge težavno razmnožujejo,« je potožila Katja Skulj. »Ja, to je posledica preveč ali premalo maščobnega tkiva, enako kot pri človeku. Tudi ekstremno debele ženske imajo težave s plodnostjo, enako kot ekstremne športnice,« je dodal profesor.
Debele in vitke miške so verjetno najslavnejše miške tega laboratorija. Seveda vse zanima, ali smo ljudje debeli in vitki zaradi gena. In vse kaže, da je res kar veliko odvisno od genov. Tako debele kot vitke miške dobivajo popolnoma enako hrano in popolnoma enako količino hrane. »Če jim damo z maščobo zelo bogato krmo, ki ji rečemo zahodnjaška dieta McDonalds, se debele zelo hitro zredijo, vitke pa skoraj nič. Zanimivo je tudi, da v resnici vitke miške pojedo več,« je razložil profesor. Podobno se zgodi, če jih hranijo s sladko dieto – debele miške se zredijo ter dobijo diabetes in zamaščena jetra. In ne, na miškah ne preizkušajo raznih modnih diet, denimo presne, paleo in kato. »Od nas so popolnoma odvisne, zato morajo dobiti uravnoteženo prehrano,« je obrazložil Simon Horvat.
Več v Zarji št. 48. 28.11.2017
