Včasih se čudimo, kako hitro naredijo posamezniki kariero – jim je pač padla sekira v med, ker so bili s svojim talentom (no, včasih niti ni prav velik) ob pravem času na pravem mestu. A da bi naredil kariero pes?! Tudi to je očitno mogoče, čeprav Candy o karieri ne ve nič. Zelo dobro pa ve, da je končno našla topel dom, kar je najbrž osnovni smisel (ne samo) pasjega življenja.
Na mejni prehod Bajakovo se je priklatila na začetku zime, sestradana, poklapana, s prav nič bleščečo dlako. Očitno je bila v podobnem stanju kot mnogo ilegalnih prebežnikov, ki se poskušajo na tem prehodu, praviloma v tovornjakih, prebiti v obljubljeno Evropo. Potepuških psov je na tem prehodu veliko, običajno jih nahranijo in spravijo v azil, ampak mala mešanka je imela v sebi tisto »nekaj«, kar policistki Ani in njenim kolegom na prehodu ni dalo, da bi jo kar takoj predali v druge roke. Prilizovala se je, mahala z repom in s svojimi vlažnimi pasjimi očmi prosjačila, naj jo kdo poboža. Ker tistega, ki ga božaš, morda ne naženeš.
Mali zmaj. No, pa naj bo, so rekli policisti in malo krhko psičko obdržali. Iz zanemarjene grdobice se je kmalu prelevila v ljubko prijazno živalco, ki je v utrujajočih dneh in nočeh prinašala zaposlenim vsaj malo radosti. Imenovali so jo Candy, sladkorček. Potem pa je nekega dne cukrček postal zmaj – vsa nasršena se je s silnim laježem začela zaganjati v enega od tovornjakov, policisti so postali pozorni in vozilo z zelo živčnim voznikom temeljito pregledali. Sploh ni bilo treba preiskovati po centimetrih, ker je Candy neusmiljeno lajala prav pred določenim delom tovornjaka. Od tam so kmalu izbezali ilegalne prebežnike.
Kako jih je zavohala?
Kmalu je postalo jasno, da nenavaden ulov ni bil naključje. Candy, ki se je svobodno sprehajala med tovornjaki, mahala z repom in prijazno grulila, se je občasno znova spremenila v lajajočega in renčečega zmaja, celo na tristo metrov daleč je zavohala tovornjak s prebežniki in oddivjala tja, policisti pa seveda za njo. In nikoli ni bila dirka zaman – prebežnike so našli tudi na najbolj nenavadnih mestih, celo nad voznikovo kabino in v rezervnih cisternah za nafto. In zmeraj je Candy svojim kolegom olajšala delo, saj jih je peljala tja, kjer so nesrečniki v resnici bili.
Zakaj? Saj ni treba posebej razlagati, da prevažanje prebežnikov iz Azije, na tem prehodu jih je največ od tam, ni nobeno humanitarno delo, ampak zelo plačan posel. Nesrečnike oderejo do kože, saj so takšni prebegi zelo dragi, stlačijo jih v embalažo, ki naj carinikom in policistom ne bi bila sumljiva, še raje pa ogromne tovornjake predelajo tako, da so v njih skrivni prostorčki. Tja potem natlačijo prebežnike kot sardine. Saj se spominjate zgodb, ko so v gozdovih ob avtocestah našli trupla ljudi, ki so se na poti zadušili – ali pa so jih našli v opuščenih tovornjakih?
Kakor koli že, Candy je na prehodu Bajakovo v pol leta odkrila v tovornjakih več kot sto prebežnikov in njena slava se je začela širiti med policisti, strokovnjaki, pa tudi med mafijo. Predvsem nihče ne razume, zakaj ima Candy posebne senzorje prav za prebežnike iz Azije, in to tiste, ki so skriti. Za voznike z istega območja se ne zmeni. In čeprav vemo, da imajo psi izjemen vonj, nihče ne razume, kako vendar zazna ljudi po različnih luknjah v tovornjakih, ko pa je naokoli množica drugih ljudi. Poznavalci psov imajo različne teorije, morda je še najbolj logična ta, da je Candy najbrž živela v katerem od divjih begunskih taborov, od koder ima zelo slabe izkušnje – a zakaj bi se potem spravljala prav na skrivače?
Strogo varovana. Narodna junakinja Candy seveda vznemirja mnogo ljudi, ki bi si jo radi tako ali drugače privoščili. Znanstvenike zanima, kako vendar lahko odkrije skrivače, ki jim ne morejo do živega niti najbolj sofisticirane elektronske naprave, denimo tiste, ki zaznavajo bitje srca. Trenerje psov za odkrivanje droge, različni bolezni in pogrešanih ljudi zanima, kako vendar lahko dosežeš pri živali takšno občutljivost in natančnost. Mafijce pa draži predvsem to, da Candy sploh je, in bi se je vsekakor radi znebili. Zato na mejnem prehodu pazijo nanjo kot na punčico v očesu – takrat, ko je vsa prijazna, in še posebno v trenutkih, ko iz nje zarjove zmaj.
