Pred 50 leti je Manca Košir igrala glavno vlogo v odličnem, s puljsko areno nagrajenem hrvaškem filmu Breza. Režiser Ante Babaja je pravo igralko za ta film – po predlogi istoimenske novele Slavka Kolarja – iskal dolgih sedem let (v igri sta bili tudi Milena Dravić in Snežana Nikšić), potem mu je slovenski režiser Žarko Petan prišepnil, da bi bila Manca, vitka, visoka in »tanka kot breza«, prava za to vlogo. Režiser je še istega dne potrkal na vrata Mančinega doma – in Breza je bila rojena.
Manco so povabili v podeželsko mesto Draganić blizu Karlovca, v osnovno šolo, v kateri so se zbrali ljudje, ki so prav tako igrali v tem filmu. Statistka Anica Mihaljević, ki je bila takrat stara 14 let, se spominja, kako so jo pred cerkvijo nagovorili neznani ljudje, ali bi lahko po vasi zbrala 50 ljudi, ki bi naslednji dan statirali v filmu. »Veste, zbrati 50 ljudi ni malo, posebno ne na vasi, kjer ima vsak njivo in živali in je treba vsak dan delati. Z mamo sva zvečer hodili od hiše do hiše in jih nagovarjali, naj pridejo na snemanje naslednje jutro. Seveda je bil na koncu denar tisti, ki jih je premamil. Po snemanju so kar drli v vaško trgovino in kupovali tobak in pijačo. To je bilo veselo!« Anica je morala zbirati ljudi še nekaj naslednjih mesecev, kolikor je trajalo snemanje. Statisti so se morali obleči v narodne noše in priti na snemanje, med njimi je bila tudi ona. Spominja se nedavno umrlega srbskega igralca Bate Živojinovića, kako prijazen je bil do nje: »Zavezoval mi je vezalke na čevljih, bil je izjemno človeški in prijateljski. Tudi Martin Sagner - Dudek je bil vedno pripravljen na šalo. Morala sem siliti ženske, da so si dale ruto na glavo, tega niso delale z veseljem, želele so se šminkati, da bi bile lepe, režiser pa tega ni pustil. Zato me ženske niso preveč marale. Režiser je vsako nedeljo prišel pome in zaradi tega me je bilo kar malo nerodno. Po vaseh smo iskali stare ljudi in jih nagovarjali, da pridejo na snemanje filma. Doma smo imeli leseno hišo in v njej so se igralci preoblačili, brili, umivali – z vodo iz lavorja. To je bila enkratna priložnost zame in za naše ljudi, da smo se družili s tako velikimi igralci in režiserjem.«
Spodnje hlače do kolen. Ravnateljica osnovne šole v Draganiću Marica Jurčić pa jo je dopolnila: »Otroci so videli film Breza, da se bodo lažje pogovarjali z Manco o tem, česa se spominja s snemanja filma. Tudi moji starši so igrali v tem filmu, s petimi leti sem igrala, no, statirala tudi jaz. Spomnim se, da smo imeli oblečene narodne noše, ki so bile vsak dan blatne in umazane, saj smo snemali v naravi, v blatu. Spomnim se tudi prizora s poroke, ko so ženske plesale na mizi, kamera pa jih je snemala z žabje perspektive, da so se videle njihove spodnjice, ki so segale do kolen. Tega se spominjam, kot bi bilo danes.« »Jaz tega nisem hotela posneti, branila sem se z rokami in nogami«, se je smejala Anica Mihaljević.
Več ur v zaprti krsti. Seveda ima mnogo lepih, nekaj pa tudi groznih spominov na snemanje filma tudi naša Manca. Otroci v osnovni šoli v Draganiću so jo spraševali vse sorte, Manca pa je duhovito odgovarjala. Na vprašanje, ali ji je žal, ker je tako mlada in prva v jugoslovanskem filmu pokazala »joškice«, je Manca v smehu odgovorila, da ji je žal, ampak zato, ker jih ni pokazala več, saj bi jih danes z veseljem in ponosom pokazala svojim vnukom, tako lepe so bile. Med srhljivimi spomini pa je ta, da so jo v resnici zaprli in z žeblji zabili v krsto in jo z vozom po makadamski cesti peljali do pokopališča. Ker so snemanje večkrat ponavljali, je v krsti preživela kar nekaj časa. Najlepše spomine pa ima na prelepo naravo, v kateri so snemali sredi zelenja in drevja.
Celotno reportažo si lahko preberete v 45. številki revije Zarja. (8.11.2017)
