Se spomnite mlade zobozdravnice, ki jo je pred leti zabodel narkoman na Metelkovi? No, med drugim je bila strastna igralka petanke. Moj nekdanji dragi je prebral članek o njej in pogledal, kaj, za vraga, je petanka. Odkril je, da je to posebna vrsta balinanja. In se ga je lotil. Potem je navdušil še mene. Zdaj sem strastna, redna in resna igralka petanke. In mi gre močno na živce, ker me vsakdo, ko mu omenim petanko, vpraša: Kaj pa je to? No, zdaj je tega konec.
Petankarji smo prav posebna vrsta ljudi. Ob sobotah, ko nedolžni ljudje še spijo, mi sedemo v avtomobile, včasih vsak v svojega, še pogosteje pa se nabašemo po trije, štirje v enega, in že hitimo proti Koroški, Štajerski, Dolenjski ..., vse zato, da bi lahko na jutranjem soncu, v bundah, potem pa golih rok igrali petanko. To je igra francoskega izvora. V Parizu ali pa v francoskih filmih boste zagotovo videli igralce, ki mečejo kovinske krogle kar nekje na pesku, v gozdu, parku ... Ponavadi so, roko na srce, moškega spola, a v Sloveniji, kjer smo ženske skoraj enakopravne, je število igralk petanke zavidljivo visoko. In tudi po kakovosti igre ne zaostajamo kaj dosti za moškimi. Je pa pri petanki tako kot v življenju: najprej poskrbimo za svojo mladež in može, če jih imamo, potem pridejo na vrsto gospodinjski opravki, šele potem petanka. Pri moških je ponavadi obratno. Malo se šalim, malo pa mislim resno. Predsednik največjega petankarskega kluba v Sloveniji, Kluba Sloga, si je igrišče za petanko naredil kar pred lastno hišo. Ne rečem, da doma nič ne naredi, grem pa stavit, da kadar ga žena razjezi, gre na dvorišče in meče krogle zelo visoko. Tako da morda petanka na neki način rešuje njegov zakon.
Veliko petankarjev igra v parih, mož in žena skupaj. To zna biti dokaj nevarno, saj smo petankarji med tekmami zelo živčni, in na koga drugega boš stresel jezo, če ne na svojega najbližjega. Da bi prav petanka povzročila kakšno ločitev, moje radovedno novinarsko uho še ni zaznalo. Kvečjemu okrepi kakšen zakon, saj je druženje s petankarji ter preživljanje sobot in nedelj na svežem zraku, v prijetni družbi, med klepetom in metanjem krogel, kvečjemu povezovalno, ne razdiralno. Kako prijetna so tista jutra v megli, ko srkamo vroč čaj in kavo in tudi kakšne »borovničke«, grizljamo zgodnji zajtrk in se pripravljamo na hude boje! Kako prijetno je zmagovati in kako grozno je izgubljati. Moj nekdanji mi je rekel, da petanko rad igra zato, ker takrat misli samo na igro in na čisto nič drugega. Očiščevalno za možgane, ki merijo, kako daleč morajo vreči kroglo, in ne na to, kaj jih čaka naslednji teden v službi.
Celoten članek in še nekaj podatkov in pravil o petanki si lahko preberete v 43. številki revije Zarja.
