Za domovino, s Titom naprej! S tem znanim pozdravom generacij, ki so odraščale v drugi polovici prejšnjega stoletja, se na velenjskem gradu začenja učna ura socializma – edinstveno (po)doživetje, ki budi čase pionirjev, mladincev in delovnih brigad, v prsih pa zven bratstva in enotnosti. Z modrimi pionirskimi kapicami in rdečimi rutkami smo se novinarji in predstavniki turističnih informativnih centrov za šestdeset minut predali socialistični nostalgiji in se – v slogu rekla »kamor je šel bik, naj gre še štrik« – celo zabavali!
Posedli so nas v grajsko učilnico, opremljeno z obvezno sliko Josipa Broza, njegovimi knjigami, starinskim telefonom, radijskim in televizijskim sprejemnikom, slikami jugoslovanskih grbov, na obešalniku pa je visela torbica s potrebščinami v primeru zračnega napada ... A že je pri vratih zadonel avtoritativen glas: »Zdravo, zdravo, zdravo, zdravo!« Za tovarišem Nejcem, predstavnikom občinske konference socialistične zveze delavskega ljudstva Velenje, je preplašeno stopal tovariš Dejan iz zveze socialistične mladine, oba pa sta nam, v sedmem razredu na učni uri socializma, predstavila pomen in vlogo mladincev v družbi. Preselili smo se v leto 1976, tik preden so nas sprejeli v Zvezo socialistične mladine Slovenije. Preizkusila sta nas, ali smo dovolj zreli za novo odgovornost – ponovili smo pionirsko zaobljubo (tisti, ki smo odraščali v starem sistemu, smo se je še spomnili!), se lovili v pisanju cirilice in jecljali pri branju besedila v srbohrvaškem jeziku, peli udarne pesmi in obnovili znanje NNNP – vsedržavne akcije, s katero je jugoslovanska oblast ljudi pripravljala na najhujše: kako ravnati ob naravnih nesrečah, vojni, jedrskih, bioloških in kemičnih napadih. »Delajmo, kot da bosto let mir, in se pripravljajmo,kot da bo jutri vojna,« je tovariš Nejc citiral slavne Titove besede, ko se je, jasno, oglasila sirena zračnega napada in smo si morali poiskati zavetje. Učno uro smo zaključili s potrdilom, da smo opravili zrelostni izpit in smo torej pripravljeni na nove odgovornosti mladincev. In ko je bilo vseh formalnosti konec, smo tovarišema preprodali še nekaj mark ter jima podarili kavo in kilogram pretihotapljenih banan.
Več v reviji Zarja, 10.10.2017
