To je eno najbolj bolečih vprašanj, ki si ga zastavljajo starši otrok z znižanimi intelektualnimi sposobnostmi ali otrok s kakršnimi koli drugimi primanjkljaji, ki jim onemogočajo, da bi samostojno zaživeli. Ne sprenevedajmo se, še vedno raje gledamo stran. Otroci in odrasli, ki imajo take ali drugačne primanjkljaje, živijo med nami in nas potrebujejo. Pa ne, da bi se nam smilili in bi namesto njih počeli stvari, ki jih sami ne zmorejo v tempu, kakršnega zahtevamo. Najbolj potrebujejo to, da bi jih sprejeli. Videli. Slišali. Se jih dotaknili. Čeprav imajo morebiti kakšen kromosom drugače obrnjen, so našli svoje ravnotežje znotraj podivjanega sveta. Otroke, ki se že leta šolajo v Centru Janeza Levca, smo obiskali na jesenskem taboru v Stavči vasi, na domačiji pri Malči.

To, da starši mnogokrat svoje otroke preveč ščitimo pred zunanjim svetom, vemo. Tudi tiste, ki jih ne bi bilo treba in nimajo znižanih intelektualnih sposobnosti ter se jim telo »normalno« razvija. Otroci s posebnimi potrebami pa še posebej nimajo priložnosti, da bi se soočili z vsakdanjimi opravili (zaradi pogoste pretirane zaščite okolja), ker je namesto njih že vse narejeno. Pa sploh ni nujno, da recimo nekdo, ki ne more pisati ali brati, ne bi mogel odlično narediti česa drugega ... Na jesenskem taboru v Stavči vasi, v idiličnem okolju ob reki Krki, so se otroci iz Centra Janeza Levca spopadli z veščinami, ki so za mnoge samoumevne, in dobili priložnost za eno najpomembnejših občutij, ki vpliva na zdravo samopodobo. Občutek, da zmorejo sami. Pa naj bo za začetek samo naliti čaj v skodelico z zajemalko.

Malo nege ne škodi. Bojan in Lara sta mi navdušeno pripovedovala, kaj vse jih čaka na torkov deževni dan. Zaradi slabega vremena so program sproti prilagajali, tistega dne se je vse dogajalo za domačo pečjo. Zakurjeno. Že navsezgodaj so si s kamiličnim čajem očistili obraz in naredili piling iz zdroba. Na oči so si dali ohlajene vrečke črnega čaja, da so podočnjaki izginili. Parna kopel iz kamiličnega čaja je pomagala, da se je koža omehčala in potem hvaležno sprejela masko iz medu, to pa sprali s tonikom iz kamiličnega čaja in nekaj limone. Po zajtrku, ki so ga sami pripravili, so se nekateri lotili lupljenja krompirja. In mnogi niso vedeli, da je do praženega krompirja, ki ga postreženega dobijo na krožniku, tako dolga pot. Glavni kuhar je bil Čazim.

Svet jih ne povabi k sebi. V gumijastih škornjih je bilo nato treba v bližnji gozd pogledat, ali rastejo gobe. Že v ponedeljek je enajst otrok z učiteljicami, ki niso gospe, ampak jih otroci kličejo po imenih, iz gozda prineslo jurčke, dežnikarice in sirovke. Petra, Mojca, Jana in Valentina dajejo otrokom priložnost, da lahko varno odkrivajo svet. In zdi se jim pomembno, da okušajo najrazličnejše jedi, na Malčini domačiji še posebej veliko zelenjave. Na torkovem meniju je bil poleg praženega krompirja in zelja slasten jabolčni zavitek. »Je pa treba pri nekaterih kar paziti, da ne pojejo preveč. Ker pogosto se čustvena praznina polni s hrano. Ampak saj tako je pri vseh, ne le pri naših otrocih,« je povedalaPetra, srčna specialna pedagoginja, ki je s kolegicami (še eno specialno pedagoginjo, eno socialno pedagoginjo in eno vzgojiteljico) skrbela za to, da se je enajst otrok v novem okolju počutilo kot doma. In ki si želi in prizadeva, da bi bili otroci, s katerimi dela, bolje in spontano vključeni v družbo. »Problem je, da mi zunanji svet vabimo, naj nas pride pogledat, obratno pa se premalokrat zgodi. Meni bi se zdelo prelepo, če bi jih vrstniki samoiniciativno povabili in jim predstavili svoje okolje, svoje načine sporazumevanja, svoje hobije, svoj svet, saj bi bile take izkušnje zdravilne za vse.«

Več v reviji Zarja št.,41. 10. 10. 2017