Kdo ve, koliko časa bi moral preživeti na tem čudovitem sredozemskem otoku, da bi ga dobro spoznal? Zagotovo nekaj let, tako poln je posebnosti vseh vrst, zgodovinskih znamenitosti in naravnih lepot. Par tednov je bilo komaj dovolj le za vtis in počitniško uživanje.
Posebnost mojega tokratnega potovanja: na Sardiniji sem bil zadnjič pred skoraj tridesetimi leti, takrat še z nahrbtnikom in sem se po otoku vozil z avtobusi. Primerjava s tistim, kar sem doživel pred desetletji, se je tokrat ponujala kar sama. Nekatere stvari so v tem času še vedno ostale enake, na primer čudovite neobljudene pokrajine v notranjosti otoka pod žgočim soncem, posejane z veličastnimi plutovci, ki jim nič, niti čas, ne more odvzeti umirjene očarljivosti. Druge pa so vidno klonile pod močjo globalizacije in turizma.
Še ena stvar, brez katere poletne Sardinije ni mogoče opisati: tam je poleti res vroče! Domačini, še posebno starejši, ki jim to povzroča težave, se hitro razgovorijo. »Poletje se je spremenilo. Nekoč smo imeli pomlad in jesen, zdaj poletje traja pol leta. Predolgo je in prevroče,« se pritožujejo. Vse opisano in doživeto se je dogajalo pri dnevnih temperaturah, ki so segle tudi nad 40 stopinj.
Cagliari v novi vlogi. Iz nekdanjega pristaniškega mesta se je Cagliari, glavno mesto Sardinije, razvil v mešanico sredozemske sproščenosti in mondenosti. Stari mestni predeli so prenovljeni in namenjeni večernim sprehajalcem. Ulice nad pristaniščem so mi pred leti odsvetovali obiskati, danes se je le težko premikati med picerijami, trgovinicami in slaščičarnami, ki zaživijo šele zvečer, ko se nekoliko ohladi.
Ulice v starem predelu so v celoti pokupili lovci na nepremičnine, obnovili hiše in jih spremenili v hotelčke ali bare. Nekaj glavnih mestnih ulic so zaprli za promet, da je več prostora za sprehajalce. Prenovili so mestno plažo Poetto, zbirališče vseh, ki morajo zaradi tega ali onega razloga poleti ostati v mestu. Nekoč so na plaži stale lesene hiške, ki so jih prebivalci lahko najeli in v njih preživljali konec tedna z družino. Tja so prinesli vse potrebno, da so se naužili morja in poletja, se spominja domačinka. Zdaj je plaža nabita s senčniki in ležalniki, mondena, tako kot pristanišče nedaleč stran s sodobno zgradbo. Nenavadno je, da ta v času poletnega navala turistov sameva. Projekt se ni posrečil. Nekdo je narobe računal, ironično pripomni sprehajalec. Ob pomolu morje ni dovolj globoko za ladje, kakršnim je bil terminal namenjen.
Zato pa vsak dan v drugo pristanišče prispe katera od orjaških potniških ladij, podobna termitnjaku. Z nje se na tisoče turistov razkropi po okolici. Toliko jih je, da botanični vrt zanje odprejo zunaj rednega urnika.
Najlepši predel mesta leži za visokim obzidjem. Vanj vstopimo skozi trdnjavo San Remy, od tam je mogoče priti po ozkih ulicah do Slonovega stolpa, ki je nekoč služil kot eden od vhodov v mesto, do katedrale in številnih mestnih palač. Cagliari je bil kraljevsko mesto, kar je še vedno opazno tudi zaradi mogočnih in razkošnih zgradbah. Z obzidja se pogled odpira na mestne predele in zaliv ter morska mokrišča. V njih vse leto v ogromnih jatah domujejo plamenci, orjaške ptice rožnate barve, ki jih je mogoče opazovati, ko preletavajo morske lagune.
Zgodovinska presenečenja. Biser, ki ga je v Cagliariju škoda izpustiti: arheološki muzej ponuja razlago bogate in posebne zgodovine otoka. V obdobju od leta 1700 do 700 pred našim štetjem je na Sardiniji obstajala civilizacija tako imenovanih nuragov. O njej priča več kot osem tisoč kamnitih stožčastih zgradb po otoku, zgrajenih iz velikih kamnitih blokov v posebni tehniki, ki je omogočila veliko trdnost. V celoti se nobena ni ohranila, kljub temu pa je danes mogoče rekonstruirati marsikaj o njihovi namembnosti in bivalni kulturi. Takšne civilizacije ni bilo nikjer drugje v Sredozemlju. Votivni kipci, maske, nakit in drugi predmeti so enkratni v svetovnem merilu.
Še pred nekaj desetletji niso natančno poznali nekdanje oblike nuragov, kamnitih zgradb, dokler niso našli ene same in edine miniature v mestu Barumini, v osrednjem predelu otoka, kjer je veliko arheološko najdišče. Iz nje je mogoče sklepati, da so imele zgradbe na vrhu most za opazovanje okolice v obrambne namene, saj niso bile namenjene bivanju.
Drugo presenetljivo odkritje o stari kulturi je prav tako staro šele nekaj desetletij. Do takrat so našli le številne miniature iz brona v obliki vojščakov. Neki kmet pa je pri oranju naletel na orjaški kip. Tudi ta je bil iz obdobja nuragov. Izkopali so jih še nekaj, imenujejo jih giganti iz Mont'e Prama, prikazujejo pa vojščake v naravni velikosti in z bojno opremo. Tudi ti so razstavljeni v arheološkem muzeju, kjer se zgodovina otoka poveže v pravo zgodbo.
Še eno presenetljivo odkritje, staro komaj dobri dve leti: na Sardiniji so živeli prvi vinogradniki. Pred tem so izvor vinske kulture pripisovali Feničanom, ki so zavzeli otok po upadu nuraške civilizacije, in pozneje Rimljanom, a so v enem od vodnjakov arheologi našli dobro ohranjene grozdne pečke oziroma semena, ki dokazujejo, da je bila vinska kultura tam razvita že pred njihovim prihodom, pred dobrimi tremi tisoč leti. In tradicija še živi. Užitek je pokusiti odlično sardinijsko vino.
Več v reviji Zarja št.,37. 12. 09. 2017
