Zasliševalni stol se mu reče, lesene bodice, ki jih obliva rdeča svetloba, se zdijo še vlažne od sveže krvi. Na tem stolu krvi v resnici nikoli ni bilo, saj je samo kopija, a že ob samem pogledu na izvirnik so bili mnogi pripravljeni priznati čisto vse, še tisto, česar niso naredili.
Pozabite na Petdeset odtenkov sive, s pravo Rdečo sobo bolečine se postavljajo v Celjskem gradu, kjer imajo razstavo mučilnih naprav od 16. do 18. stoletja, priročno postavljeno v klet obnovljenega Friderikovega stolpa – kjer je bila nekoč temnica – ki so jo krvavordeče osvetlili, opremili z glasbo, ki ti požene srhe po hrbtu, in vse skupaj domiselno poimenovali Teater groze.
Pa smo ga šli pogledat. In potipat. Tiste konice na stolu so zares ostre.

S Celjem nikoli nisva bila v prisrčnih odnosih, ko so tam še prirejali Teden slovenskega filma, se mi je zdelo pusto, dolgočasno, brezzvezno, mrtvo mesto. Potem sva se dolgo izogibala drug drugemu, pa se je nato pokazalo, da je bilo Celje čisto po tihem vseskozi speča lepotica, ki so jo slednjič prebudili in se zdaj v mestu in nad njim, na Starem gradu, s pravim imenom Celjski grad, veliko dogaja. Kar so še pred številnimi Slovenci radostno odkrili tuji turisti, ki jih je letos že več kot domačih obiskovalcev. Na leta 2009 obnovljenem gradu je bilo tistega dne, ko smo prišli po srhe v Teater groze, slišati italijanščino, nizozemščino, angleščino in španščino. Slovenščine pa komaj za vzorec.

»Mislim, da nikoli nihče ne bi smel reči, da je turistov preveč, vsi bi morali biti veseli novih obiskovalcev. Podoba Slovenije se bo počasi začela spreminjati, ker smo zelo privlačna destinacija. Mi na primer v mestu opažamo ogromen porast števila obiskovalcev iz Španije. Niso naključni obiskovalci, oni vedo, zakaj so prišli, in vedo, kaj bi si radi ogledali, sami so Celje poiskali na zemljevidu. Če ima Bled preveč obiskovalcev, kaj šele Ljubljana, ki poka po šivih, naj jih pošljejo k nam!« pravi najina vodnica Jerneja Kolar.

Celjski grad, se zdi, je postal prizorišče razburljivih doživetij. Ne le zaradi porok v dvorani Romanskega palacija – pozabila sem vprašati, ali se prihajajo tja poročat tudi gradov željni Ljubljančani, ki so jim kruto odtujili poročno dvorano na domačem gradu – lahko se date poviteziti, naročite srednjeveško pogostitev, ob koncih tedna od maja do oktobra pa se že več let gredo razigrano Živo zgodovino, ko se obiskovalci željno potopijo v pisano življenje srednjega veka in se pod vodstvom kostumiranih vodnikov lahko preskusijo v mečevanju, lokostrelstvu, bolj miroljubni se učijo vesti ali pa povsem neagresivno izdelujejo nakit, lačni lahko okušajo grajsko kulinariko. Paradiž za radovedne mulce, čeprav jih bržkone ne boste vzeli s seboj v klet Friderikovega stolpa, kjer kraljuje Teater groze.

Mala šola mučenja. Leta 2015 je na Ljubljanskem gradu že gostovala potujoča razstava mučilnih naprav Barbarstvo muk, ampak tista je potem odpotovala naprej, Teater groze, ki ga je postavil kustos dr. Andrej Studen, pa je stalna razstava. Ne bodo je več širili, pove Jerneja, saj je v kleti Friderikovega stolpa – tistega, v katerem je bil zaprt zaljubljeni Friderik II. Celjski, ker se je proti volji svojega očeta Hermana II. poročil z Veroniko Deseniško; tistega, ki ima tri metre debele zidove – premalo prostora za nove razstavne predmete (in tisti, ki so že tam, vam povsem učinkovito zaledenijo kri v žilah, verjemite mi na besedo), jo bodo pa nadgradili, napovedujejo. Zdaj vas po razstavi vodijo dvojezični napisi, drugo leto želijo uvesti kostumirano vodenje, ki bo poskrbelo za še bolj dramatično doživetje.

Drame že zdaj ne manjka – tole morate vedeti o starodavnih preiskovalnih metodah: ni jih bilo. Forenzična medicina se je šele postavljala na noge in še ni shodila, obsodba je torej temeljila samo na priznanju obtoženca, tega pa je bilo večinoma treba iztrgati s silo. In tu nastopijo mučilne naprave, ki so, kot pravijo, »iztrgale človeku resnico iz telesa«. Včasih so iztrgale še mnogo več, saj so ljudje po nekaj urah ali dneh mučenja praviloma priznali vse. Nekateri več kot vse, priznali bi kar koli, da se le rešijo muk. No, ne vsi. Gradivo, ki ga je pripravil dr. Studen, poroča o še posebno trdovratni Marini Vukanec, ki so jo obtožili čarovništva. Na procesu v Hrastovcu leta 1673 je vse obtožbe zanikala – tudi še potem, ko je na čarovniškem stolu (kopija vas pozdravi takoj na začetku razstave) v šestih dneh presedela 83 ur, tudi še po tem, ko so ji v čevlje vlivali razbeljen loj. Tudi še po tem, ko so jo škropili z blagoslovljeno vodo. Je pa res, da se ji je od muk zmešalo in je potem neke noči od hudega kar umrla. Ampak uradno nedolžna.

Zakaj se v zasliševalnem stolu ni dobro premikati? Ker vsak premik povzroča nove bolečine. Smo že omenili, da so osumljence mučili popolnoma gole? Tako so jih mimogrede še temeljito ponižali. Zasliševanja in procesi niso bili javni, kaznovanje pa. Izvrševanje kazni, tisto je bil pa zares teater, pa naj je šlo za usmrtitve – saj so vendar priznali! – ali pa za sramotenje.

Naj pravo barbarstvo dvigne roko. Predvsem ponižanju pa so služile sramotilne naprave, pokora za male grehe – od posebnih gosli, v katere so vpeli dve prepirljivki, do sramotilnega stebra in številnih kovinskih mask, ki so jih ljudem nataknili na glavo za manjše prestopke. Ženskam, ki so preveč jezikale, na primer. Čeprav razstava tega posebej ne poudarja, boste morda kot jaz odnesli vtis, da je bilo veliko teh napravic namenjenih ženskam. Za zabavo moških.

In se boste na koncu najbrž vprašali, jaz sem se že, kakšen človek si izmisli mučilno napravo. Kakšna je psiha človeka, ki precej časa in načrtovanja ljubeče posveti temu, kje bodo bodice, da bodo zadale bolečino, a ne takoj ubile, da bo umiranje daljše, bolj boleče?

A to ni edino, kar se boste vprašali.»Sprašuješ se, kakšna je bila družba, v kateri se je to dogjalo. Še hujša kot nurnberška devica so današnja podtalna mučenja in vse, kar se dogaja, pa gre kar mimo nas, ker se delamo, kot da ni nič.  Res ne veš, od kod vsa ta grozljiva domišljija, da lahko sploh ustvariš kaj takega in da nekaj takega počneš,« razmišlja Jerneja Kolar.

In to je prav tisto, o čemer postavljavec razstave dr. Studen hoče, da razmišljate. »'Barbarska' razsipnost muk in krutih kazni je bila za razsvetljene 'necivilizirana'. Toda ali so danes, v domnevno 'civilizirani' družbi, tovrstne prakse res samo še preostanek neke daljne preteklosti?« se sprašuje in si kar sam odgovori: »Mislim, da ne, saj nas tudi v najnovejšem času nenehno zasipajo z grozljivimi podobami nasilja in mučenja, o čemer nas prepriča že samo bežen pregled dokumentacije organizacije Amnesty International.«

Več v Zarji št. 37, 12.9.2017