Slovenci, kot veste, so vsepovsod. Ni kotička sveta, v katerem ne bi naleteli na Slovenca ali dva. In seveda so bili tudi v Houstonu med poplavami. »Samo čudili smo se sreči, ki smo jo imeli,« pravi Petra Falabella, štiriindvajsetletna študentka medicine, ki je konec julija s fantom in prijateljico, prav tako medicincema, prišla za mesec dni v Houston pridobivat znanje o srčnem popuščanju (»Tu so zelo razviti na tem področju, saj je toliko debelih ljudi in torej veliko srčnega popuščanja,« pojasnjuje) na oddelek za kardiologijo bolnišnice Memorial Hermann. In potem so nastale poplave stoletja. Ki so, tako napovedujejo, samo uvod v zelo poplavljeno prihodnost.

Houston, ko je bil še zelen. »Prve dni smo imeli čas raziskovati mesto. Tu je vse ogromno, stavbe, razdalje in očitno tudi poplave. Po mestu je slabo razvit javni prevoz, saj ima vsak pravi prebivalec Teksasa svoj avto, javni prevoz pa imajo za nekaj slabega. Mesto Houston nas je najprej presenetilo z zelenjem, saj je tu veliko parkov, drevoredov in še trava je kljub vročini zelena. V teh treh dneh potepanja pa nas je najbolj presenetilo, da so ulice večinoma prazne. Mogoče k temu pripomore vročina, ki je v poletnih mesecih res grozna (visokim temperaturam se pridruži še velika vlažnost), drugi razlog pa bi lahko bil ta, da tu ljudje delajo približno od deset do dvanajst ur na dan in jim potem zmanjka časa.«

V četrtek so se začele težave, nadaljuje Petra: »Najprej so nam odpovedali avtobus do bližnjega mesta San Antonio, kjer smo nameravali preživeti konec tedna. Vsi smo bili slabe volje, saj smo v Houstonu videli že dobesedno vse in si nismo predstavljali, kaj naj bi ves konec tedna počeli. Seveda bi nas moralo skrbeti to, kar je prihajalo do nas, a po deseturnem delovnem dnevu v bolnišnici se nam zvečer res ni dalo gledati še poročil! Tako smo prve napovedi orkana slišali v četrtek. Še vedno nas ni preveč skrbelo, saj si nismo predstavljali, kaj to lahko pomeni. Vsi so se nam zdeli nekam preveč panični, a kot smo se v tem mesecu naučili, so Američani zelo panični ljudje. Ker nam je že skoraj zmanjkalo mleka, sva s fantom zvečer šla do bližnje trgovine, a je bila skorajda izropana. Mleka sploh ni bilo več. V petek smo se začeli zavedati, da nas mogoče čaka kaj hujšega kot le manjša nevihta. Vsem so nam naročili, naj gremo že ob dvanajstih domov.«

Odtenki čokoladnega. Trije slovenski študenti, ki jim je počasi začelo zmanjkovati hrane, so se zavedeli, da stvari postajajo resne. »V soboto čez dan je bilo na našem koncu Houstona še vse v redu, deževalo je s premori, naslednje jutro pa je bilo parkirišče že pod vodo. Voda je segala do podvozja in močno je deževalo. Toda na srečo je dež kmalu ponehal in vodna gladina je začela upadati. Ves dan je nato s premori deževalo, tako da smo bili ves čas na trnih. Poročil nismo veliko spremljali, da nas ne bi bilo še bolj strah. Zvečer je znova močneje deževalo in smo za vsak primer spakirali vsa oblačila in imetje, da bi se v primeru poplav hitro preselili v zgornje nadstropje k sosedom.«

Naslednjo noč Slovenci niso več mirno spali: »Ponoči smo na tri ure preverjali gladino vode. V nedeljo in ponedeljek je sicer deževalo ves dan, a ne več tako močno. Šele med gledanjem poročil po televiziji smo se zavedeli, kakšno srečo smo imeli, saj so bili posnetki res grozni! Huje kot nam je bilo našim sorodnikom, ki so gledali zastrašujoče posnetke po televiziji in nam kar niso verjeli, da je z nami lahko vse v redu.« Za tri Slovence se je houstonska katastrofa končala brez posledic. Petra še vedno komaj verjame: »Živeli smo sicer v stanovanju v pritličju, a je bil na srečo naš predel Houstona eden tistih, ki jih ni poplavilo. Vsi smo se samo čudili sreči, ki smo jo imeli.« 

Več v Zarji št. 36, 5.9.2016