V državi se lahko pohvalimo z več kot 45.000 operativnimi prostovoljnimi gasilci, imamo pa tudi 700 poklicnih gasilcev, zaposlenih v gasilskih brigadah oziroma javnih zavodih, ki so na plačilnem seznamu države. Čeprav so poklicni gasilci praviloma vedno prvi na kraju vsakršnih nesreč – od najtežjih prometnih do reševanja pod in nad vodo ter spravljanja mačk, ptičev in celo kač iz zagatnih položajev – ter kot edina mogoča pomoč reševalcem, ki morajo iz desetega nadstropja spraviti več kot sto kilogramov težkega nepokretnega bolnika – se s ključnimi odločevalci že pol leta pogajajo za dvig plače oziroma odpravo plačnih anomalij. Prostovoljnim gasilcem, zaradi katerih se tako trkamo po prsih, pa je država pred leti zaradi zloglasnega zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) vzela kar 150 milijonov evrov!
Poklicni gasilec pri nas zasluži približno 950 evrov, v kar so všteti vse nočne in dodatki. Delajo po tako imenovanem ruskem turnusu: 12 ur dela, 24 ur počitka, 12 ur dela in 48 ur počitka – in ta cikel se zavrti ne glede na konec tedna ali praznik. Obremenitve so zelo hude, delo je stresno, za organizem so posebno naporne nočne akcije. Nemalo poklicnih gasilcev se spopada s psihičnimi obolenji, saj pogosto soočanje z najtežjimi nesrečami pušča posledice. »Moji kolegi imajo kar precej težav, ni jih malo, ki morajo jemati antidepresive, sploh hude prometne nesreče so travmatične. Še posebno težko je, ko so v nesrečo vpleteni otroci. Pred leti se spomnim dojenčka, ki ga je ob trčenju vrglo iz avta, saj ni bil v ustreznem varnostnem sedežu. Za take primere so nam šele zadnji dve leti na voljo psihološki zaupniki – to so naši kolegi, ki so bili na tovrstnem izobraževanju. Vendar so na to šolanje v večini poslali naše vodje, kar pa ni v redu, saj se vodji težko zaupaš. Psihološki zaupniki bi morali biti starejši izkušeni gasilci,« pravi Aleksander Ogrizek, gasilstvu zapisan že 35 let, gasilec pri gasilski brigadi Maribor in predsednik Sindikata poklicnega gasilstva Slovenije.
Kadar koli na naših cestah poči pločevina, so poklicni gasilci prvi na kraju nesreče, pogosto morajo tolažiti otroke, ki so ob predpostavki, da so ustrezno pripeti v kakovostnem avtomobilskem sedežu, redko resno poškodovani. Otrokovi starši so običajno poškodovani, otroka pa je treba pomiriti, zato imajo poklicni gasilci zadnji dve leti v avtih tudi igrače. »To se je izkazalo za zelo koristno, zato s sabo prevažamo plišaste medvedke, pajace, punčke …«
Gasilci na ulicah. Zujf je tudi poklicne gasilce oškodoval in jim plače znižal za osem odstotkov, vendar se za zdaj še niso lotili tega problema, najprej bi radi uredili plačna nesorazmerja. »S tem, ko nam niso prisluhnili, so povzročili še več nepravilnosti in tako bi po njihovi ureditvi dobil gasilec začetnik enako plačo kot jaz, gasilec specialist z dolgoletnim stažem. Prav tako ni dobro, da bi radi izenačili gasilca specialista, gasilca informatika in vodjo skupine. Vodja skupine ni birokrat, ki sedi v pisarni, ampak vodi intervencijo, in ni pošteno, da je izenačen z mano, ki pod sabo nimam ljudi. Kdo bo še hotel prevzemati vodilne in odgovorne položaje? Vodja skupine je birokrat samo takrat, ko po intervenciji sede in napiše zapisnik, sicer pa poleg poklicnih vodi tudi skupino prostovoljcev, razporeja ljudi in organizira vso akcijo. Če je treba, pa si nadene dihalni aparat in gre v središče požara.«
Z ministrom Koprivnikarjem so se poklicni gasilci že uspešno dogovorili, vendar so jim potem na pristojnem ministrstvu (v primeru gasilcev je to obrambno, op. a.) dali manj. »Tako in tako nam je bilo rečeno, da se za več kot tri plačilne razrede ne moremo pogovarjati. Veste, kaj so tri plačilna mesta? 120 evrov! Eno plačilno mesto je približno 40 evrov. Mi smo za vsa delovna mesta zahtevali dvig plače za tri plačilne razrede, oni pa so nekaterim dvignili za eno, nekaterim za dva, in v to nismo mogli privoliti.«
Več v Zarji, št. 36, 5. 9. 2017
