Ne, niti ne. Pravzaprav vam svetujemo, da ne zadržujete diha. Konec prejšnjega meseca je dala skupina Anonymous na YouTube posnetek, ki trdi, da nam bo Nasa vsak hip ob bobnanju in fanfarah razkrila, da so v vesolju – končno! – našli življenje. Število ogledov je povsem pobezljalo in potem so seveda stvar pograbili še drugi mediji in se v mastnih naslovih spraševali, ali smo na sledi vesoljcev. Cirkus je bil tolikšen, da se je Nasi zazdelo potrebno stvari postaviti na svoje mesto. Ne, so rekli, nismo našli vesoljcev. Nekoč jih morda, no, verjetno bomo, ampak ne še zdaj. Ne še jutri.
In potem se je pokazalo, da Anonymous, ki naj bi vso stvar začel, sploh ni bil pravi Anonymous, tam o domnevnih Nasinih razkritjih pravzaprav niso nič vedeli, ampak ker je to tako zelo nestrukturirana organizacija, si vsakdo lahko natakne masko Guyja Fawkesa, se razglasi za Anonimčka in z elektronsko popačenim glasom prebira iz konteksta vzete izjave Nasinega funkcionarja. Vsakdo lahko gre in trdi, da je Nasa našla zelene možičke z antenami.
 Kar pa ni nujno res. Ampak zgodba je pa krasna.

Korak čez prag. Resnica je rahlo manj spektakularna: aprila je dr. Thomas Zurbuchen iz Nasinega direktorata za znanstvene odprave pričal pred odborom za znanost, vesolje in tehnologijo ameriškega kongresa. Govoril je o tem, kaj vse počne Nasa in kako išče znake življenja v vesolju. Ni obljubljal vesoljcev na pragu, rekel pa je tole: »Upoštevaje vse različne dejavnosti in odprave, ki iščejo prav dokaze o življenju v vesolju, smo na pragu odkritja brez primere, enega najpomembnejših v zgodovini.« In še tole je Zurbuchen povedal aprila: »Sistem TRAPPIST-1 je samo 39 svetlobnih let daleč in njegovo odkritje nam pove, da je v našem kotičku sončnega sistema obilica gradbenega materiala za planete, kar kaže, da je odkritje Zemlji podobnih planetov morda bliže, kot smo prvotno mislili. Prihodnje preučevanje tega planetarnega sistema bi lahko razkrilo razmere, ki so primerne za življenje.«
Od tod do oznanitve življenja v vesolju je seveda še kar precejšen skok, ampak Anonymous – ali kdor koli je že bil tisti zaletavec na YouTubu – ga je drzno naredil. In medtem ko so mediji, tudi zelo ugledni, resni mediji, radostno ugibali, kdaj si bomo skočili v objem z vesoljci, je dr. Zurbuchen skušal umiriti histerijo. Kot vsak resni znanstvenik je za to, jasno, uporabil Twitter: »V nasprotju z napovedmi Nasa ne pripravlja sporočila o zunajzemeljskem življenju,« je hladno razpočil vesoljski balonček. »Smo sami v vesolju? Tega še ne vemo, imamo pa odprave, ki bodo morda pomagale odgovoriti na to temeljno vprašanje.«

Če ne pri nas, pa pri sosedih. Odgovor, sicer povsem neuraden, že bolj ali manj imamo. Neuradno, samo neuradno so številni znanstveniki pripravljeni priznati, da je zelo verjetno, da nekje v vesolju v neki obliki obstaja življenje. In da ga bomo našli, da pri odkritju novega življenja v vesolju ni toliko vprašanje »če« kot »kdaj«. A pri slednjem so mnenja precej različna. Bolj zadržani znanstveniki, med njimi je tudi astrofizik (in televizijska zvezda) Neil DeGrasse Tyson, menijo, da bo do odkritja drugih oblik življenja v vesolju moralo preteči še vsaj pol stoletja, drugi so bolj optimistični, na primer Nasina znanstvenica Ellen Stofan, ki je že pred dvema letoma napovedala, da bodo po njenem mnenju znanstveniki »prej kot v desetletju našli prepričljive indikacije, da obstaja življenje zunaj Zemlje, definitivne dokaze pa bomo po mojem mnenju dobili v dvajsetih do tridesetih letih«. In Nasin direktor Charles Bolden je britanskim šolarjem, prav tako leta 2015, povedal, da verjame, »da bomo nekega dne našli druge oblike ali drugo obliko življenja, če ne v našem sončnem sistemu, pa v kakšnem drugem«.

In Nasa pridno, zares pridno išče.

Več v Zarji št. 29, 18.7.2017