Ne streljajte na golfiste

Da »vrane družijo se rade«, je že pred desetletji ugotavljal Oton Župančič, ampak, oh, to so bili še zlati časi s komaj kakšno vrano tu in tam – kar vemo zato, ker je tudi napisal »pet na veji jih sedi«. Pet? Samo? Danes se vrane še vedno rade družijo, predvsem v mestih, le da jih je več. Veliko veliko več. Toliko jih je, da so – predvsem v času gnezdenja, ko so zelo napadalne – postale nadležne. A znebiti se jih ni preprosto. Pravzaprav je tako zapleteno, da še vedno nismo našli pravega načina. Ker, se je pokazalo, Župančičev recept »puška poči, ena pade« ni strašansko uporaben. V mestih že ne.

Tule je nedaven primer, resnična zgodba iz letošnjega marca: lovec je na ljubljanskem Barju (kjer je streljanje vran dovoljeno) »v skladu z veljavno odločbo« izvajal odstrel. In je počila puška, bum!, vrani, če ni ravno umrla od smeha, ni bilo nič, zato pa je šibro v roko dobil igralec na več sto metrov oddaljenem golfišču. V izogib podobnim nezgodam je torej streljanje vran v mestu prepovedano. Lahko jih pa streljate zunaj mest. Pod pogojem, da pustite golfiste pri miru. A so tudi na podeželju že ugotovili, da je vrane, prvič, težko ustreliti, ker so strašansko brihtne in se lovcu s puško na daleč izognejo, in drugič, tudi če lovec zmaga, se populacija vran kljub precejšnjemu odstrelu prav nič ne zmanjša.

Vrane majčkeno pretiravajo. Vran je veliko vrst, v Sloveniji jih živi osem, najpogostejša pa je siva vrana (Corvus cornix), ki je pravzaprav dvobarvna, črnoglava, črnih peruti in s sivim telovnikom. In je kot vse vrane zelo inteligentna, pa je že pred časom spoznala, da je v mestu vranje življenje lažje kot na podeželju – hrane kolikor hočeš, naravnih sovražnikov (kun, lisic ali ptic roparic na primer) tako rekoč nobenih, streljati te pa tudi ne smejo, gremo torej v mesto! In so šle. Zelena Ljubljana z veliko visokimi drevesi, primernimi za gnezdenje, jim je očitno še posebno všeč.

V prestolnici, ocenjujejo, samo ocenjujejo, ker pravih podatkov nima nihče, naj bi jih bilo okrog pet tisoč. V Zagrebu naj bi jih bilo še enkrat toliko (ali pa celo štirikrat toliko, kot trdijo drugi) in tudi še enkrat toliko težav z njimi, saj vsako leto poročajo o kakšnem zelo resnem napadu zagrebških vran. V resnici, pravijo strokovnjaki, vrane ljudi pretežno pustijo pri miru, napadalne postanejo le takrat, ko se ustrašijo za mladiče, torej aprila in maja, ko gnezdijo, pa do sredine junija, ko mladiči še niso povsem samostojni, ko se šele učijo leteti in včasih pristanejo odločno preblizu ljudi, kar njihove mame praviloma precej vznemiri – in so težave tu. Lani so zagrebške vrane povzročile hud škandal, ko so napadle starejšega gospoda, da je z okrvavljeno glavo obležal na tleh. O napadih vran so poročali tudi iz Beograda pa iz drugih evropskih mest. Vsakič se je izkazalo, da so vrane branile domnevno ogrožene mladiče.

Ljubljanske vrane, se zdi, se ne morejo meriti s tistimi iz Hitchcockovih Ptičev, čeprav se znajo tudi naše pošteno razjeziti – maja letos na primer, ko so napadle hišnika na Osnovni šoli Ledina, pa so potem naslovi v medijih zgroženi vriskali:»Otroke ogrožale vrane!« V resnici so vrane ogrozile predvsem hišnika, ki je moral na urgenco, vranje gnezdo pa so potem gasilci premestili na obrobje mesta. A vsaj golfisti so bili varni.

Ti s' moj prjatu. Vrane znajo biti še drugače nadležne – včasih se (ugibajo, da verjetno samo iz dolgega časa) spravijo na okenska stekla ali na avtomobile, trgajo gumo z brisalcev ali silikonsko oblogo z vetrobranskih stekel. Ampak pod črto vrane ne naredijo prav veliko materialne škode. Ornitologi pravijo, da tudi ne ogrožajo drugih ptic – res včasih oplenijo kakšno gnezdo ali prepodijo kakšno drugo ptico, vendar nimajo zaznavnega vpliva na število ptic drugih vrst. Mačke so pticam pevkam veliko bolj nevarne kot vrane.

Vrane ne prenašajo bolezni, po krivici bi jim torej očitali, da so leteče podgane. Hranijo se z odpadki in mrhovino, s tem pravzaprav preprečujejo izbruh bolezni. Koristne so tudi zato, ker se hranijo tudi z vrtnimi škodljivci in so torej prijateljice vrtičkarjev.

Ornitologi, ki se praviloma postavljajo na stran vran, pravijo, da ni z vranami prav nič narobe. Niso škodljive, njihovo število je pač naraslo, ker so jih nehali množično pobijati. Samo to smolo imajo, da niso prikupne in srčkane. In da imajo zares oduren glas.

Kako jezni so torej meščani na vrane? Mestno občino Ljubljana smo vprašali, koliko pritožb dobijo zaradi vran. »Zaradi agresivnih vran vsako leto dobimo eno ali dve pritožbi, Odsek za pobude meščanov pa še dodatne tri ali štiri na leto,« odgovarjajo.

Poslastica. Vrane v naših mestih sploh niso nov pojav – slovenski biologi so ugotovili, da so bile vse do 17. stoletja vrane v mestih dobrodošle, ker so odstranjevale mrhovino in drugo nesnago, potem pa so jih preganjali. Zatirali. In jedli. Skoraj pozabljeni trnovski tičarji so si borne dohodke dolga leta izboljševali z lovom ptic, dokler ni leta 1870 zakon lova močno omejil. Tičarji so pa lovili še naprej, samo na skrivaj. Nekatere ptice so končale v kletkah, da so prepevale ljubljanski gospodi, druge na krožnikih. Tudi vrane so bile med slednjimi – menda so okusne – vendar so veljale za hrano revnih, plemenita usta so si privoščila druge ptice. Vrane, krokarji, srake so bili »tiči za v kastrolo«. Vrane so nekoč jedli tudi v Prekmurju in na Goričkem – splezali so do gnezd in mladiče za nogo privezali na vejo. Ko je ptiček hotel vzleteti, je obvisel na vrvi. In končal v kastroli.

Pogosto so vrane tudi zastrupljali, a so se take metode ljudem sčasoma uprle, vrane so se začele vračati v mesta in do pred nekaj leti smo mirno sobivali. Potem pa so vrane nenadoma postale moteče in ljudje so začeli zahtevati, naj se jih znebijo. Ampak kako se znebiš vran? Težko.

Kot bumerangi. Načinov je več, a problema nadležnih vran do zdaj še nobeden ni rešil. Tole je kratek vodnik po dosedanjih poskusih. Sive vrane se sme streljati – razen kadar gnezdijo – vendar ne v mestih. Poleg tega odstrel ne zmanjša populacije vran, pomaga le pri vzdrževanju staleža. Nastavljanje zastrupljenih jajc in lov s pastmi sta nezakonita, prav tako razdiranje gnezd valečih parov.

Kontracepcija obstaja, pred časom so tako zniževali število golobov, vendar hormonska kontracepcija prinaša s seboj nove težave, zato so jo opustili. Tale je ena glavnih: ni selektivna – ne da se preprečiti, da po njej ne bi posegale tudi druge ptice, ki pa morda spadajo med ogrožene vrste.

Zvočni plašilniki pomagajo – a le začasno. Enako velja za silhuete ptic roparic, ki vran nikoli ne prestrašijo za dolgo. K posnetkom vreščanja ujed so se pred časom zatekli v Cankarjevem domu, ki je bil priljubljeno prenočišče vran. Vrane so res odšle – a ne daleč, samo do sosednje stavbe, parlamenta. Za CD pa težav še ni bilo konec, zaradi posnetkov vreščanja ujed so potem ponoreli stanovalci v soseščini. Ko so posnetke nehali predvajati, so se vrane, jasno, vrnile. V parlamentu so se tudi spravili odganjati vrane s plašilniki, le da so posnetke namesto v razumnih intervalih predvajali prepogosto, pa so vrane, ti »Einsteini med ptiči«, kot jim pravijo, zelo hitro razumele, da jih skušajo imeti za norca.

Posneti klici ujed so vrane pregnali tudi z ljubljanskega pokopališča Žale. A tudi tam ukrep ni prinesel dokončne rešitve, poroča direktor mag. Robert Martinčič: »Na območju pokopališča Žale smo pred časom res namestili elektronske zvočne plašilnike ptičev. Naprave delujejo na osnovi zvoka roparskih ptic kragulja, sokola in sove, s čimer preganjajo vrane. Tako vran ne preganjamo z enega drevesa na drugo, temveč ven z območja pokopališča. Ukrep je bil sprva zelo učinkovit, zdaj pa se je njegova učinkovitost zmanjšala, ker so vrane inteligentne živali. Ker stanovanjski objekti niso čisto zraven pokopališča, smo v tem času dobili le nekaj pritožb okoliških prebivalcev. Drugih ukrepov ne smemo izvesti. Vrane je prepovedano loviti ali ubijati.«

MOL, ki sicer pravi, da preganjanje vran ni v njegovi pristojnosti, ne stoji križem rok: »Čeprav na Mestni občini Ljubljana nismo pristojni za reševanje problematike, smo pred časom namestili gnezdilnice za sokola selca (na Poljanah in v Trnovem) in upamo, da bodo s časom sokoli gnezda tudi naselili. Tako vplivamo na zmanjšanje populacije na naraven način, brez uporabe strelnega orožja, strupov in hormonov. Sokol selec je sicer naravni sovražnik vrane. Na območju mesta se večkrat pojavlja, predvsem v zimskem času, ko išče hrano.« Ampak ta način preganjanja vran zahteva čas. Ali kot pravi MOL: »Od namestitve gnezdilnice pa do naselitve lahko traja več let, zato v tako kratkem času še ne moremo govoriti o rezultatih.«

Mnogo hitreje pa gre, če najamete sokolarja, ki ptiča že ima – ampak seveda ni nobene garancije, da bo sokol lovil prav vrane in ne drugih ptičev.

Kadar ljudstvo vzame stvari v svoje roke, kot so pred časom naredili v Prekmurju, se pa tudi ne konča dobro: držali so se ljudskega verovanja, da vrane prežene pogled na trupelca padlih sester, pa so pobite vrane pobesili na kole. In spet ni bilo prav, ker se je potem dvignil val zgroženih protestov.

Ne moreš zmagati. Razen če si vrana.