Bil je slaven, priljubljen in bogat. Zdaj je razvpit, njegovo ime je za vedno umazano, njegovi milijoni kopnijo zaradi visokih odvetniških honorarjev. In povsem mogoče je, da bo umrl za rešetkami.
On pa že načrtuje, kako se bo zmagoslavno vrnil. »Pogrešam vse to,« je rekel malo pred začetkom procesa, »imam že par stvari in zgodb, ki jih delam. Premišljujem o tem, kako bom nekje v ZDA prišel na oder, sedel in začel predstavo, ki bo pomenila začetek novega poglavja v moji karieri.«
Da ni za malenkost preveč optimističen? Njegove kariere je konec, nova poglavja se bodo odpirala samo še na sodišču, če ga bo še kateri od njegovih skoraj šestdesetih žrtev uspelo spraviti pred sodnika. Kar pa se ne zdi verjetno.
Nič ne moreš. Najstarejše izpovedi žrtev segajo še v šestdeseta leta, zgodba Andree Constand, zaradi katere so mu sodili v prvih dveh tednih junija, je iz leta 2004, vmes pa je še na desetine zgodb, ki se sicer razlikujejo v podrobnostih, v osnovi pa so vse enake: ženske – črne in bele, nekatere še najstnice, druge nekaj čez dvajset, nekatere igralke in manekenke, druge neznane, vse pa praviloma zelo čedne – je Cosby povabil na večerjo ali na kozarček – v svojo garderobo, k sebi domov, v hotelsko sobo, v pisarno. Tam jim je ponudil tablete, »prijateljčki« jim je rekel (včasih naj bi pomagale »proti menstrualnim krčem«, včasih so bile »za sprostitev«), ali pa kozarček pijače, kave, čaja – in potem so izgubile zavest, zbudile pa so se slečene, omotične, z bolečinami, včasih celo krvave. Nekatere so med posilstvom prišle k zavesti, a so bile tako omamljene, da se niso mogle premakniti ali govoriti, braniti pa sploh ne. Tudi nadaljevanja teh zgodb so si zelo podobna: vse so molčale, nobena ga ni prijavila. Ker, so rekle, kdo bi jim pa verjel? Temnopolta ikona, oče vseh očetov, bogat, slaven in zelo vpliven moški je posiljevalec? Če bi šle na policijo in rekle, Bill Cosby me je posilil, jih nihče ne bi resno vzel. Pa so raje molčale in skušale pozabiti. Ko je leta ali celo desetletja pozneje vse skupaj začelo prihajati na dan, so Cosbyjevi zločini že zastarali in mu zaradi njih ni treba več odgovarjati. Da so ga slednjič le zvlekli pred sodnika, je samo naključen rezultat posnetka jeznega komika na Youtubu, ki je postal nenadejana spletna senzacija, in političnih predvolilnih igric dveh tožilcev. Pred sodišče so Billa Cosbyja, ironično, nazadnje spravili moški.
Mafin in posilstvo. Leta 2004 je bila takrat tridesetletna Kanadčanka Andrea Constand trenerka ženske košarkarske ekipe na univerzi Temple v Filadelfiji. Bill Cosby, ki je pred leti tam študiral, a nikoli diplomiral, je sedel v upravnem odboru univerze. Star je bil 66 let. Visoka kodrasta rdečelaska mu je bila zelo všeč, spoprijateljil se je z njo in si pridobil njeno zaupanje. Četudi se ji je je vsaj dvakrat poskušal približati – z roko na intimnih predelih – in ga je vsakič odrinila, ga je še vedno štela za prijatelja, in ko je začela razmišljati o spremembi kariere, se je obrnila na Cosbyja za nasvet. Povabil jo je k sebi domov.
Bil je sam doma. Ponudil ji je vino, pozneje, ko je potožila, v kakšnem stresu je, je odšel v gornje nadstropje in se vrnil s tremi tabletami. Trdil je, da so zeliščne in da jo bodo sprostile. Vzemi jih, ji je rekel, to so tvoji prijatelji. Nedolgo po zaužitju je izgubila zavest. Vmes se je včasih zavedla, a je bila, kot je pozneje rekla, čisto »zamrznjena«, ni se mogla premakniti, ni mogla govoriti, vse je bilo zamegljeno, vrtelo se ji je. Zavedala se je Cosbyjevih prstov v svoji vagini. In tega, da je položil njeno roko na svoje spolovilo.
Zbudila se je skoraj povsem slečena. Oblekla se je, v kuhinji je srečala Cosbyja, ki ji je ponudil borovničev mafin in jo spremil do vrat. »Tako,« je bilo vse, kar je rekel. Zgodilo se je – ne vemo natančno – januarja ali februarja 2004. Ali pa morda marca.
Nedolgo zatem se je vrnila domov v Kanado k staršem. Nekoč družabna ženska je bila zamorjena, postala je samotarska, ponoči je kričala, ker so jo tlačile more. Ne, nič ni narobe, je zatrjevala vsem, ki so jo spraševali, kaj ji je. Šele leto dni po epizodi s Cosbyjem, januarja leta 2005, se je po hudi nočni mori izpovedala svoji mami. Ta je od nje zahtevala Cosbyjevo telefonsko številko, Andrea se je upirala. Če mi je ne daš, bom s prvim letalom sama odletela k njemu, je zagrozila mama Gianna. Andrea je popustila. Potem je Gianna opravila dva klica: poklicala je Cosbyja in kanadsko policijo.
Pogovor s Cosbyjem, ki ga je Gianna posnela, je trajal dve uri in pol. Igralec se je opravičil Andrei in njeni mami, vendar pa je trdil, da je Andrea v seks privolila. In da je doživela orgazem. Toliko pa že pozna ženske, je zatrdil, da ve, kdaj doživijo orgazem. Ko mu je pozneje policija povedala, da je Andrea lezbijka, je bil veliki poznavalec ženske spolnosti zelo presenečen.
Sam svoj pogrebnik. Kanadska policija je medtem stopila v stik z ameriško in začela se je preiskava. A se je kmalu tudi končala. Javni tožilec Bruce Castor je Constandovi povedal, da ji on sicer verjame, vendar odstopa od pregona, ker meni, da je za sodišče zadeva premalo prepričljiva in pretežko dokazljiva. Problematično je na primer to (je rekel), da je med dejanjem in prijavo minilo leto dni, da se žrtev ne spomni točnega datuma domnevnega posilstva, da je po tistem še pogosto po telefonu govorila s Cosbyjem (našteli so 72 klicev, ona pravi, da sta govorila o službenih stvareh) in da je njena družina avgusta leta 2004 celo obiskala Cosbyjev nastop v Kanadi in mu pustila darilce, majico. »Sama je omajala svojo verodostojnost. Porota ji ne bi verjela. To pa še ne pomeni, da ni govorila resnice,« je novinarjem povedal tožilec. Vendar je Constandovi namignil, kako naj ukrepa: Cosbyja naj civilno toži, je predlagal, in naj zahteva njegovo izjavo. Če že ne bo dobila zadoščenja na sodišču, bo dobila vsaj denar. Andrea ga je ubogala. Pod njeno tožbo se je podpisalo še trinajst drugih žensk, prav tako Cosbyjevih žrtev. Cosby je dal izjavo – tožilec mu je zagotovil, da ga ne bo sodno preganjal – in Constandovi plačal odškodnino, seveda pod pogojem, da ona o dogodku za vedno molči.
Tista Cosbyjeva izjava, dolga leta zapečatena, je pozneje odigrala veliko vlogo. Cosby pa si je medtem z usti še naprej kopal jamo – nekoč je imel govor, v katerem je brez milosti kritiziral temnopolte Američane. Spotikal se je ob njihov slog oblačenja, ob imena, ki jih dajejo svojim otrokom, ob njihov način življenja, njihovo miselnost … Govor je bil velika uspešnica in Cosby ga je povedal še velikokrat, odpravil se je namreč na turnejo po mestih in univerzah. Nekateri so mu ploskali, mnogi pa so mu to moraliziranje hudo zamerili – na primer komik Hannibal Buress, ki je oktobra 2014 v svojem nastopu vrnil udarec. Tako nekako je rekel: Cosby se spotika ob nas in nam pridiga, ampak on res ne bi smel govoriti, on vendar posiljuje ženske. Nekdo je Buressov nastop posnel in ga naložil na Youtube, kjer se je hitro povzpel med najbolj gledane. Mediji so nenadoma spet začeli pisati o že skoraj pozabljenih Cosbyjevih grehih. In začele so se oglašati ženske, druga za drugo, ki so trdile, da jih je Cosby omamil in posilil, natanko tako, kot je to naredil Andrei Constand. Tožiti ga niso mogle, njihovi primeri so že zdavnaj zastarali. Zato pa je lahko njih tožil Cosby in jih tudi je, vsaj nekatere – zaradi obrekovanja. Ves čas je vztrajal, da je popolnoma nedolžen.
Ženske na ulicah. Javnost se je odločno postavila na stran žensk. Cosby, ki je prej s svojimi nastopi polnil velike dvorane, ni mogel več prodati vstopnic. Pred praznimi dvoranami so razgrajali protestniki. Pojavilo se je več spletnih strani, ki so Cosbyja napadale. Univerze so preklicevale častne doktorate, ki so mu jih podelile. Ljudje so podpisovali peticijo, naj Cosbyju odvzamejo medaljo, ki mu jo je podelil predsednik Bush.
Nekateri so ugibali, da komik morda trpi za somnofilijo – fetiš na seks z nezavestno osebo – ali za »sindromom speče princeske«, kot se tej spolni motnji pesniško reče. Njegovim žrtvam je pravno pomoč ponudila odvetnica Gloria Allred, ki je bila tudi sama pred leti žrtev posilstva. Njeno pisarno je zasul »cunami«, kot je rekla, telefonskih klicev. »Vseh niti nismo mogli takoj poklicati nazaj.«
Oh, in serija njegovih knjig za otroke, Little Bill, ki je pred leti porodila tudi uspešno televizijsko serijo, se je lani uvrstila visoko na seznam spornih knjig, ki ga vodijo ameriške knjižnice. Tja se praviloma uvrščajo knjige, ki so se bralcem zamerile zaradi spotikljive vsebine – Petdeset odtenkov sive, na primer – ali zaradi kontroverznega političnega sporočila. Proti Cosbyjevim knjigam so ogorčeni starši ugovarjali zaradi zasebnih grehov avtorja. Ker je pač sporno pisati o družinskih vrednotah, če si serijski posiljevalec.
Časopisi so se skušali dokopati do njegove izjave iz leta 2005, ki pa je bila sodno zapečatena – vse dokler novinarka agencije AP ni vložila zahteve, da se odpečati. Sodnik se je strinjal. Da se je Cosby sam postavil v vlogo »javnega moralista« in da je torej »prostovoljno zožil območje zasebnosti, ki mu pripada«, je pojasnil.
Dokumente so odpečatili. Tisto, kar je v izjavi povedal vseameriški očka, je javnost hudo pretreslo.
Kjer lasata se dva, tretji sranje ima. Jeseni leta 2015 je v pensilvanskem okrožju Montgomery potekala srdita predvolilna bitka za položaj javnega tožilca. Castorja je izzival novi kandidat, Kevin Steele, ki je v svojih televizijskih oglasih obljubljal, da bo nepopustljiv do spolnih prestopnikov, Castorja pa je imenoval »bivši tožilec, ki ni hotel preganjati Billa Cosbyja«.
Steele je bil izvoljen. In primer Andree Constand je bil samo nekaj tednov pred zastaranjem – v Pensilvaniji je rok dvanajst let. Steele jo je prosil za sodelovanje in ona je obotavljaje se privolila – zato da bi s svojim pričevanjem pomagala ženskam, ki ga niso mogle več tožiti. Steele je znova začel pregon Billa Cosbyja. Zaradi rasizma so se spravili name, je trdil Cosby.
Malo po božiču 2015 je Bill Cosby dobil zapoznelo božično darilo: 30. decembra, le dva tedna pred zastaranjem zadeve, so ga aretirali. Vzeli so mu prstne odtise, ga fotografirali in popisali, nato so ga proti varščini milijon dolarjev spet izpustili. Cosby je tožil Constandovo, češ da je prelomila dogovor o molku, na podlagi katerega ji je plačal odškodnino.
Več v Zarji št. 25, 20.6.2017
