Nevenkina mama Ana Zakrajšek ima 89 let in zadnjih pet let živi v Domu upokojencev Ptuj, v enoti Koper. Pred skoraj tremi leti so Nevenko iz doma poklicali po telefonu v službo in ji sporočili, da so njeno mamo z rešilcem odpeljali na urgenco v Splošno bolnišnico Izola, ker je imela hude težave z govorom in ravnotežjem. Ko je Nevenka prihitela tja, ji je tamkajšnja dežurna zdravnica povedala, da je njeno mamo zadela možganska kap. To se je po vsej verjetnosti zgodilo zato, je poudarila zdravnica, ker so mami v domu kar pol leta pozabili vsak dan dajati tablete Aspirina Protect 100, ki možgansko kap preprečujejo.
»Ta zdravila so zanjo še bolj pomembna, kjer ima poleg številnih kroničnih težav tudi demenco v prvi fazi. Možganska kap namreč povzroči in ali pa zelo poslabša že obstoječo demenco. Za to nedopustno napako, ki so jo v domu sicer priznali, se nama niso niti opravičili niti niso poskrbeli za mamimo rehabilitacijo zatem, čeprav so obljubili,« je začela Nevenka Zakrajšek, ki zdaj na sodišču toži dom za odškodnino. Ko je raziskovala, kako se je sploh zgodilo, da so mami kar pol leta pozabili dajati ustrezna zdravila, je ugotavljala, da je dom strašno zbirokratiziran. »Tako je predvsem zato, ker je vodstvo na Ptuju, kolektiv pa v Kopru.«
- Bila je šokirana, ko je ugotovila, da krivca, ki je močno vplival na kakovost življenja njene mame, niso niti iskali. Nasprotno: Mateja Šešerko, ki je bila tedaj glavna za zdravstveno nego in oskrbo, je pozneje napredovala v namestnico direktorice za zdravstveno nego in oskrbo. »Čeprav so mi obljubili, da bodo moji mami omogočili fizioterapijo, da se bo spet postavila na noge, in logopedinjo, da bo spet lahko govorila, niso storili nič!« Logopedinje v domu ni, fizioterapevtka in delovna terapevtka v eni osebi pa je sicer v domu zaposlena, a je tako rekoč ves čas v bolniškem staležu. »Nadomestne ne najamejo, ker varčujejo na račun svojih oskrbovancev,« doda.
Zato je naša sogovornica sama za svoj denar in v svojem prostem času vozila mamo k logopedinji Jožici Sever v Centru za korekcijo sluha in govora s sedežem v Portorožu, saj se je zavedala, da je treba po možganski kapi govorne vaje začeti takoj, sicer njena mama ne bo nikoli več govorila. »Ker v domu niso za nič poskrbeli, sem jim najprej predlagala, da bi zaradi poslabšanja zdravja in kakovosti življenja mojo mamo za dve leti oprostili plačevanja oskrbovalnine.« Pa so njen predlog zavrnili.
Opozarja na napake. Od mamine možganske kapi naprej je naša sogovornica, sicer državna uslužbenka, postala še občutljivejša za nepravilnosti pri delu s starejšimi. Marsikaj je opazila in o vsem tem sprva obveščala vodilne doma upokojencev, ki, kot rečeno, niso v Kopru, ampak na Ptuju. »Kako od tam vodijo dom, vsak dan najbolj občutijo starostniki, ki so vsem na očeh prepuščeni le sebi, svojim sorodnikom in kadru, ki ga vodstvo s Ptuja kar naprej šikanira.« Zato, pravi Nevenka Zakrajšek, kdor dobi delo drugje, ta dom takoj zapusti. »Vsak naslednji, ki pride, praviloma nima ne primerne izobrazbe ne prakse. Vodstvo zaposlene zaposluje praviloma za kratek čas in jim odmerja najnižje mogoče plače.« Se pa tisti, ki ostajajo, trudijo. Žal pa jih je veliko premalo, da bi bila oskrba vsaj za silo solidna, če že ne dobra.
Strah pred maščevanjem. Sogovornica pravi, da si večina seniorjev in svojcev ne upa protestirati, saj se bojijo maščevanja. Nevenka pa se ne boji in je vodilne večkrat opozorila na napake in nepravilnosti. »Ker sem pri oddaljenem, avtoritativnem in arogantnem vodstvu vedno naletela na gluha ušesa, sem o slabih razmerah in spornih finančnih poslih pisala predsednikoma države in vlade, predsedniku državnega zbora, ministricam za zdravje in za finance, za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ministroma za pravosodje in za javno upravo, varuhinji človekovih pravic, številnim inšpektoratom itd.« Ti so poudarjali, kar je običajno za slovenske birokrate, da oni delajo vse po zakonu in da ne morejo kaj veliko storiti.
Zato ni čudno, da se Nevenka Zakrajšek vse pogosteje sprašuje, kdo je odgovoren za nepravilnosti v javnih domovih za starejše, če ne država. »Če pa ugotavljajo, da so luknje v zakonih pri oskrbi starejših, naj spremenijo zakonodajo. In to tako, da bo končno ščitila najšibkejše, torej starostnike, in ne vodstva!«
Več v reviji Zarja št., 24. 13. 06. 2017
