Včeraj zvečer je bila v mojem lokalnem supermarketu polica s časopisi spet prazna. Na običajne dni za pozne kupce tekmuje še kopica neprodanih izvodov, ampak zdaj jih ljudje razgrabijo. To niso običajni dnevi. Koncert v Manchestru se je končal s klavnico. Med nas je udaril teror. Ko to pišem, našo četrt preletavajo policijski helikopterji, kot so od začetka tega tedna, kar verjetno koristi preiskavam, vendar se hrup zavleče v moj dom in na trenutke razkriva obsedno stanje v prestolnici.
V nekaj dneh smo od vsakodnevnih novic in običajnih skrbi prešli v postopno soočanje z ranljivostjo naše družbe, čemur sledim s tem poročilom in je stanje v tem trenutku, ne pa dokončno. Do konca tega tedna je postalo jasno, da so se korenine zla razrasle dlje, kot smo verjeli. In čeprav se bo življenje kmalu normaliziralo in bodo na naslovnicah spet vladale bližajoče se parlamentarne volitve, bo krvavi dogodek tako kot vsak prejšnji imel za posledico še več vohunjenja, še več nadzora prebivalstva in elektronskega komuniciranja, več ksenofobije in več omejevanja osebnih svoboščin nedolžnih ne le v Britaniji, ampak povsod. Kriminalci so itak vedno korak pred roko pravice in se izmuznejo pred radarjem. Ne nazadnje bo dogodek verjetno vplival na ton bližajočih se britanskih parlamentarnih volitev in posledično na ton pogajanj za britanski izstop iz Evropske unije. Lahko bi utrdil premierko tako, da bi njen slogan o »močnem in stabilnem vodstvu« v luči terorizma vodil v trši brexit.
Še v ponedeljek, 22. maja, so se novice vrtele okrog prihajajočih parlamentarnih volitev. Britanska premierka Theresa May je z obljubami manevrirala med različnimi frakcijami svoje stranke in obenem skušala pritegniti čim več glasov razočaranih volivcev drugih strank. Ponedeljkove naslovnice so jo kritizirale zaradi politične piruete, ko je najprej napovedala, da bo prebivalstvo moralo veliko več plačati za svojo oskrbo na stara leta. To so ji člani njene konservativne stranke posebno zamerili kot »davek na demenco«, pa je premierka svoj program naslednji delovni dan zanikala, kar je povzročilo »kaos, konfuznost in neodločnost «, to pa niso lastnosti, ki bi jih nacija pred odločilnimi pogajanji rada povezala s svojo voditeljico. Laburisti so poskočili v raziskavah javnega mnenja.
Bomba, šok in panika. In potem so se pozno v noč novice o popolnoma drugačnem kaosu in konfuznosti začele širiti iz Manchestra, večjega mesta na severozahodu Anglije. Dogodek tega večera je bil koncert priljubljene 23-letne ameriške pevke Ariane Grande v dvorani Manchester Arena. Ob 22.30, takoj po koncertu, ko je pevka izginila za zaveso in so se prižgale luči, je v nabito polni dvorani eksplodirala bomba. Množica, v kateri je bilo mnogo šolarjev in mladine, se je nagnetla k izhodom. Očividci so poročali o šoku, krikih, paniki, dimu, vonju po gorečem materialu. Skoraj takoj se je pridružilo zavijanje policijskih in reševalskih siren. Po prvih poročilih je umrlo 19 ljudi, več kot 50 je bilo ranjenih, ker pa so več obiskovalcev koncerta še pogrešali, so predvidevali, da bo žrtev še več. Policija je zaprla bližnjo železniško postajo Manchester Victoria in ustavila vlake. Možnost, da bi bil bombni napad spet lahko delo lunatika, ki bi se s terorizmom rad zavihtel na naslovnice, je policija ovrgla in sporočila, da raziskuje dogodek kot teroristični incident. Začetne preiskave so kazale na samomorilskega bombnega napadalca.
V torek zjutraj je Guardian izšel z naslovnico »Umor v Manchestru, najmanj 19 ljudi umrlo v bombnem napadu« in s fotografijami prestrašenih okrvavljenih ljudi, ki jih je policija iz dvorane vodila v reševalna vozila. Napad se je zgodil po tednih opozoril o možnosti terorističnega napada v Britaniji. Za cinike bi taka opozorila lahko bila tudi del predvolilne strategije, saj strah okrepi položaj voditeljev, ki jim pada priljubljenost. Tokrat pa je šlo zares.
Kritično stanje. Premierka je predvidljivo in takoj odgovorila z akcijo. Sicer je presenetila njena napoved, da se bo pri varovanju večjih javnih dogodkov, kot so nogometne in ragbi tekme, celo cvetlična razstava Chelsea Flower Show, ter na ulicah, železniških postajah in v nakupovalnih središčih oboroženi policiji pridružila vojska. Njen odziv je takoj izzval kritiko, da bi policija lahko varovanje opravljala sama, če premierka na svoji prejšnji funkciji kot notranja ministrica ne bi policiji tako oskubila proračuna, da ta ne zmore več opravljati svojega dela. Obenem je premierka šele tretjič v nedavni britanski zgodovini dvignila stopnjo nevarnosti z »resne« na »kritično«, kar nakazuje neizbežnost vnovičnega napada. Mogoče so zato helikopterji nad mojo glavo. Javnosti so prepovedali dostop do parlamenta in do sodišča Old Bailey ter poostrili zaščito Buckinghamske palače, premierkine rezidence na Downing Streetu 10 in ključnih veleposlaništev. Medtem se je začel odmotavati klopčič.
Nekateri mediji so se osredotočili na izgubljena in uničena življenja. Več jih je objavilo fotografiji dveh šolark ob naslovih »Deklici, ki se ne bosta nikdar vrnili domov«. Do srede se je število mrtvih dvignilo na 22, je pa mogoče, da bo število žrtev še zraslo. Ranjenih je 119, od teh jih je 20 v kritičnem stanju s »strahotnimi ranami«, vključno z resnimi poškodbami organov in z izgubo udov.
Več v reviji Zarja št., 22. 30. 05. 2017
