Jehovove priče, približno 175.000 naj bi jih bilo v Rusiji, je na sodišču trdila odvetnica notranjega ministrstva, »so kazale znake ekstremističnega delovanja, ki pomenijo grožnjo pravicam državljanov, javnemu redu in javni varnosti«. Oh, in njihovo nasprotovanje transfuziji krši ruske zdravstvene zakone. In zato je treba delovanje Jehovovih prič v Rusiji prepovedati. Vrhovno sodišče se je strinjalo. In je naredilo natanko to – po šestih dneh zaslišanj je konec aprila prepovedalo delovanje ruskega štaba Jehovovih prič v St. Petersburgu in 395 lokalnih organizacij. Njihovo nemajhno premoženje bodo zaplenili. Račune so jim že zamrznili. Večina kraljestvenih dvoran, v katerih se shajajo pripadniki Jehovovih prič, je že zaprtih, tiste, ki še delujejo, pa obletava policija, ki prekinja shode in popisuje udeležence. Nad njimi visi grožnja aretacij. Odločitev sodišča bo sicer začela veljati čez trideset dni, če se ne bo nihče pritožil.
Jehovovo priče so napovedale pritožbo. Šli bodo vse do Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, kjer so enkrat že zmagali. A po tihem vzdihnejo, da jim niti potencialna nova zmaga v Strasbourgu, tako kot tista leta 2010, v resnici ne more pomagati. Nobene garancije ni, da bo Rusija odločitev ESČP spoštovala.
Isis ali Jehovove priče, saj je vseeno. Saj ni udarilo kot strela z jasnega neba, nikakor ne. Država nepriljubljeno versko organizacijo (ob vnetem prišepetavanju ruske pravoslavne Cerkve) najeda in spodkopava že dobro desetletje. Protiekstremistični zakon, ki je leta 2002 sledil čečenski vojni in terorističnemu napadu 11. septembra 2001 v ZDA, so čez štiri leta še malo popravili in spremenili pravno definicijo ekstremizma – zdaj po ruskem zakonu za to ni več potrebno nasilje ali sovraštvo, dovolj je »spodbujanje verskega razdora« – in bum! že so Jehovove priče imele enak pravni status kot na primer Isis. Ali nacisti.
Oh, in proti Jehovovim pričam se je (zelo glasno) javno postavila tudi Ruska satanistična cerkev. Ta je legalna in uradno priznana. In tako je tudi prav, je rekel njihov predstavnik, »mi smo proti indoktrinaciji in verski propagandi«.
Že videno. Putinova Rusija ni prvi nasprotnik Jehovovih prič. Tudi Stalinova Sovjetska zveza ni bila prva, še pred tem so se zamerili nacistični Nemčiji, ker v skladu s svojimi verskimi prepričanji niso hoteli pozdravljati z dvignjeno desnico ali reči »heil Hitler«. In ker niso hoteli niti slišati, da bi postali vojaki in ubijali. Popisali so jih in jim naložili, da morajo nositi vijoličaste trikotnike. Odvzemali so jim otroke in jih dajali vzgajati »pravim« Nemcem. Hitler je več kot 10.000 Jehovovih prič poslal v koncentracijska taborišča – bili so edina skupina, ki tam ni pristala zaradi tega, kar naj bi storili, temveč zaradi tistega, česar niso.
Konec vojne ni prinesel posebnega olajšanja, vsaj ne za ruske pripadnike, saj jih je Stalin dvakrat, konec štiridesetih in na začetku petdesetih let, izselil v sibirska delovna taborišča. S seboj so smeli vzeti 150 kilogramov stvari, ostalo je zaplenila država. Cele družine so odšle v Sibirijo, a svojim prepričanjem se niso odrekli. Po Stalinovi smrti je država omilila svoje metode, preganjanju se pa ni povsem odrekla. Šele leta 1991 je vlada Mihaila Gorbačova uradno dovolila Jehovove priče. Njihovo število pa je preganjanju navkljub ves čas vztrajno raslo – od 10.000 pripadnikov v Stalinovih časih na 45.000 v začetku devetdesetih; ko so jih nehali preganjati, pa so v desetletju relativnega miru dobili še sto tisoč novih članov.
Pa Rusija sploh ni edina država, v kateri so jih prepovedali, v različnih obdobjih so zaradi odklanjanja vojaške službe imeli težave tudi v Kanadi, Franciji, Španiji. A slednjič so te dežele sprejele njihovo odklanjanje nasilja, še vedno pa so prepovedani na Kitajskem, v več afriških in nekaterih muslimanskih državah.
Gremo znova. Po kakšnem desetletju zatišja je v Rusiji prišel na oblast Vladimir Putin. In se je spet začelo. Pred leti so trdili, da Jehovove priče rekrutirajo otroke in ljudem preprečujejo dostop do zdravstvenih storitev. Na carini so zaplenili njihovo literaturo. Maskirani specialci so vdirali na verske shode, očividci so tudi trdili, da so videli policiste pod stole podtikati tiskovine, ki so jih pozneje oblasti prepoznale za »ekstremistične« in na podlagi tega zaprle dvorano za shode. V več primerih so aretirali in kot ekstremiste obsodili člane prepovedanih skupnosti, ki so še naprej pridigali. Zagrožena kazen je do šest let zapora. Bili so tudi neuradni napadi – vandalizem, požigi, napadi na ljudi.
Vsi so vedeli, da nova prepoved organizacije ni več daleč. Prvi poskus prepovedi delovanja Jehovovih prič je leta 2010 preprečilo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je prepoved razglasilo za nelegalno. Tudi letošnjega aprila so ob novi prepovedi povzdignile glas civilne organizacije, oglasili so se Američani in nekatere države Evropske skupnosti, ki menijo, da gre za napad na svobodo veroizpovedi. Predstavnik ruskih Jehovovih prič obljublja, da se bodo pritožili, da se bodo borili naprej in vztrajali.
Vztrajanje je edina pot. Jehovove priče imamo tudi pri nas – sedež imajo v Kamniku, v Sloveniji so od dvajsetih let prejšnjega stoletja, prvič pa so bili uradno registrirani leta 1930 v Mariboru. Njihovih članov je približno 2000, »naše shode pa obišče tudi več kot 3000 ljudi,« pravi Stanko Gabor, njihov tiskovni predstavnik. »Seveda smo zelo zaskrbljeni, ko vidimo, kako so kršene temeljne človekove pravice,« meni o dogajanju v Rusiji. »Skrbi nas tudi način, kako je potekalo sojenje, saj sodišče ni dovolilo predstaviti dokaznega gradiva obrambe. Videti je bilo, kot da bi se vrnili skoraj sedemdeset let v preteklost, v čas, ko so sovjetske oblasti na tisoče Jehovovih prič odpeljale v Sibirijo. Nenavadno je, da so jih zatem rehabilitirali in celo razglasili za junake, zdaj pa so čez noč spet postali kriminalci.«
Zakaj vztrajajo kljub preganjanju, smo ga vprašali. »Jehovove priče se nismo nikoli umaknili zaradi preganjanja in smo zaradi tega marsikje pripomogli k spoštovanju človekovih pravic. To, da vztrajamo, je edina pot, da se stvari popravijo. Sodišča v številnih državah so potrdila, da imamo pravico do svobode bogočastja in javnega oznanjevanja. V nekaterih deželah smo izgubili pravno bitko, vendar smo vložili pritožbo na mednarodna sodišča. Evropsko sodišče za človekove pravice je na primer do junija 2014 razsodilo v našo korist v 57 primerih, odločitev pa morajo upoštevati vse članice Sveta Evrope. Poleg tega so Jehovove priče dosegli najmanj 268 zmag na višjih sodiščih po svetu.«
Pri nas so stvari močno drugačne kot v Rusiji: Jehovove priče so enakopravna registrirana verska skupnost z vsemi pravicami. Od države sicer ne dobijo nobenega denarja, vendar pa, pravi Gabor, »odnos države je zgleden. Uživamo vse pravice kot druge verske skupnosti. Med drugo svetovno vojno in po njej smo bili zelo preganjani, nekateri tudi usmrčeni (likvidirani). Pozneje so se stvari obrnile na bolje. Ena od slabih stvari je bila ta, da so zapirali mlade fante, ki niso hoteli služiti vojaškega roka, na ponavljajoče dolgoletne zaporne kazni.«
Več v Zarji št. 21, 23.5.2017
