Avtor dokumentarca Bila so Titova mesta je naš »že stari znanec« Amir Muratović, scenarist, režiser in montažer, avtor odličnih in večkrat doma in v tujini nagrajenih dokumentarnih filmov, serij in portretov, ki jih ustvarja že 28 let: o najlepši Slovenki, Triglavu, povprečnem Slovencu, o postavljanju mlajev, Finžgarjevi zapuščini, tekmecih Fabianiju in Plečniku, o kruhu, drugi generaciji priseljencev, Branku Đuriću - Đuru, o smučarskih letalnicah in letalcih ter zdaj o osmih mestih nekdanje Jugoslavije s Titovim imenom. Ki ga niso dobila po naključju.
Ideja iz Titovega Velenja. Ideja za film je prišla iz »Titovega Velenja«, pripoveduje Amir. Leta 2011 so želeli v Velenju pripraviti razstavo o Titu kot ikoni. Amir je takrat opazil, da gre za jugoslovansko temo, ne samo za Titovo Velenje. V vsaki republiki in v obeh avtonomnih pokrajinah je po eno mesto imelo Titovo ime. Štiri mesta so bila tako imenovana že po vojni, štiri pa so določili po Titovi smrti. »To so bila vedno mesta, ki so bila vzor,« pojasnjuje Amir, »Velenje je bilo na primer mesto, ki je zraslo iz nič, moderno, multikulturno, s sodobno arhitekturo, v njem so živele vrednote solidarnosti, udarništva. V Vojvodini so izbrali Vrbas, zelo uspešno industrijsko mesto s prebivalci 25 različnih nacionalnosti. Morali so se naučiti živeti skupaj. Takšna mesta so postala Titova mesta. Veles in Užice pa sta bili denimo mesti, v katerih so na volitvah še v času Kraljevine SHS zmagali komunisti, torej sta bili to levičarski mesti po prepričanju. Ta mesta so imela heroje, revolucionarje, bila so nekaj posebnega. Izkazalo se je, da lahko s temi mesti povemo zgodovino razpada Jugoslavije. Številni namreč menijo, da se je s stavko rudarjev v Starem trgu v Mitrovici leta 1989 začel razpad Jugoslavije. Uprli so se Miloševiću, ki je hotel rešiti kosovsko vprašanje, ukinil jim je avtonomijo. Eden prvih spopadov te vojne pa je bil leta 1991 pri Plitvicah, to je bila takrat Titova Korenica. V Drvarju, večinsko srbskem mestu, so Srbe leta 1995 izgnali in naselili Hrvate. Skratka, vsi vzorci v devetdesetih letih v Jugoslaviji so se dogajali tudi v teh mestih. Hkrati pa obstajajo refleksije na leta od 1941 do 45 – Užiška republika je bilo prvo osvobojeno ozemlje v Evropi, desant na Drvar je bil povezan s praznovanjem 25. maja. Vse te stvari so tudi v naši zavesti. Vsako mesto pripoveduje o razpadu države.«
Sedem držav. Ideja o dokumentarcu je najprej obsegala samo pripoved o Titovem Velenju, potem pa jo je Amir razširil na vsa mesta s Titovim imenom. Štiri leta je bila ta ideja v uradnem programu Televizije Slovenija, a ker bi bilo snemanje logistično zapleteno in drago, se ga niso upali lotiti. Obiskati bi bilo treba sedem držav. Toda v nekem trenutku so uredniki dali zeleno luč. In so se lotili pustolovščine. »V večini mest sem bil prvič,« pripoveduje Amir, »najti sem moral sogovornike, se osredotočiti na temo, poiskati dve, tri zgodbe. Iskal sem ljudi, ki so večplastni. V Velesu je 'glavna oseba' zdravnik, ki je hkrati pobudnik največjega ekološkega gibanja v Makedoniji, to je ustavilo delovanje topilnice. Vodnica v muzeju v Drvarju je morala leto dni živeti na dvorišču svoje hiše, kamor se je vrnila po vojni, ker so v njeni hiši živeli drugi.«
Celoten članek si lahko preberete v 20. številki revije Zarja (9. 5. 2017)
