Biti brezdomec je težka preizkušnja in z ulice se je težko vrniti in si ustvariti dostojno življenje. Eden od načinov, da lahko to dosežeš, je vključevanje v delovne skupnosti, saj prav delo človeku vrne dostojanstvo. Takšna skupnost deluje tudi na Mirenskem Gradu, kamor smo se povabili na obisk.
Podoba raja – takšna sta, če si izraz sposodimo pri Simonu Gregorčiču, vtis in občutek ob pogledu z Mirenskega Gradu na sončen pomladni dan. S cvetočega drevja in vrtov se pogled razširi na okoliške Gorico, Brda in bližnje hribe. Nad Mirnom stoji mogočna cerkev Žalostne matere božje, ob njej pa je zgradba, ki je bila nekoč samostan. Tik pod hribom poteka državna meja med Italijo in Slovenijo, prav v dolini pod Gradom je tudi rob kraške planote.
Razpoloženje v okolici cerkve, samostana lazaristov in drugih poslopij je v zgodnjem popoldnevu delavno in dinamično: nekaj delavcev se ukvarja z zidanjem stopnic, nekateri prenašajo material in orodje, iz mizarske delavnice je slišati motorno žago. Bližnji vrtovi so obdelani in posajeni, pod njimi sta dva velika rastlinjaka.
Vsak dela, kar zna in zmore. Na Mirenskem Gradu živijo skupnost lazaristov, sestre usmiljenke, skupnost Betlehem in fantje, ki so vključeni v program Resettlement – Ponovna nastanitev brezdomcev v okviru Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. Brezdomcem ponujajo zavetišče, vsestransko podporo in delo. Na začetku to ni stalna zaposlitev, ampak delo glede na njihove sposobnosti in znanje. Opravljajo ga ob nekaj zaposlenih in številnih prostovoljcih.
Želeli smo spoznati način delovanja društva, njihov vsakdan in opravila, predvsem vrtnarjenje in kmetovanje. Na dvorišču srečamo Petra Žaklja, duhovnika lazarista in predsednika društva, ter Katjo Kovšca, zaposleno v Društvu prostovoljcev VZD, ki na Mirenskem Gradu z brezdomci dela zadnjih sedem let. Na Grad prihajajo ljudje z različnimi usodami, največkrat po težkih življenjskih preizkušnjah, ki jih želijo pustiti za sabo.
Med pogovorom nam razkažeta okolico. Prostore v dotrajanem Marijinem domu obnavljajo, na vrtovih, njivi in v rastlinjakih so že začeli novo pridelovalno sezono. Nekdanji hlev so s prostovoljnim delom spremenili v stanovanjsko zgradbo, v kateri bivajo skupnost Betlehem in fantje v programu Resettlement. V spodnjem delu imajo mizarsko delavnico. V bližini je še nekaj kmečkih prostorov. Tam je manjši hlev s kletkami za več kot sto zajcev, za katere skrbi eden od fantov.
Več v reviji Zarja št. 15. 11. 04. 2017
