Še pomnite, tovarišice, nekoč so ženskam za osmi marec v službi ponudili nageljne, malce bolj slovesno malico in prost ostanek dneva, moški so pa vestno izpraznili cvetličarne. Potem smo pa počasi kar pozabile praznovati dan žena – ali pa se nam je morda zdelo, da smo dosegle že vse, kar smo hotele – ampak letos bo osmega marca mednarodni dan žena dobil nov zagon. Po svetu, ne nujno pri nas. Z nekaj sreče morda ujamete kakšen šopek.
Letošnjega osmega marca se bo veliko dogajalo – po vsem svetu bodo ženske protestirale in stavkale. Gre za dve ločeni demonstraciji, Ženski štrajk in Dan brez ženske, čeprav so organizatorke obeh povezane. In kuhati se je začelo, pravijo, lani jeseni, »že zdavnaj pred prihodom Trumpa«, je pa mizogini ameriški predsednik, ki ženske – po lastni izjavi – rad zagrabi za češpljo in napoveduje kup ukrepov, ki bodo prizadeli predvsem ženske, njihovemu srdu vsekakor dal nov polet. Pohod žensk nad Washington 21. januarja letos, dan po tem, ko je Trump nastopil svoj mandat, je bil samo generalka za to, kar se bo po napovedih organizatork v kakšnih štiridesetih deželah sveta dogajalo osmega marca: ženske bodo stavkale, se zbirale na protestnih shodih, zapirale ceste, trge in mostove. In seveda štrajkale tudi doma, v službah in šolah. Za otroke in kosilo bo osmega marca moral poskrbeti nekdo drug.
Feminizem za 99 odstotkov: to ni feminizem za elito, poudarjajo organizatorke, ki prihajajo iz različnih dežel, to ni boj za poslovne ženske, ki se hočejo vzpeti više, še više po korporativni lestvici in eksplodirati skozi »stekleni strop«, ki hočejo dobiti svojo pisarno v nadstropju vodstva podjetja – to je feminizem za preostalih 99 odstotkov, tistih 99 odstotkov, ki imajo vsak dan opravka z nasiljem za stenami svojega doma, z nasiljem kapitala v službi, z diskriminacijo in institucionalnim nasiljem, ki ga za žensko telo pomeni prepoved kontracepcije in splava.
Pridružite se nam še vi pri Ženskem štrajku, pozivajo organizatorke vse ženske sveta. Če si to lahko privoščite, povejte svojemu šefu, da vas 8. marca ne bo na delo, ker stavkate. Ampak razumemo tudi, da si nekatere tega ne morete privoščiti, ker je morda vaš položaj v službi preveč negotov. V tem primeru lahko pokažete solidarnost tako, da se oblečete v rdeče. Ženske tudi pozivajo, naj osmega marca ne nakupujejo. Tudi to je oblika protesta.
Dan brez ženske pa ima namen pokazati, koliko nevidnega dela vsak dan opravijo ženske – kar bodo moški opazili tako, da jim osmega marca ne bodo ne prale ne kuhale in tudi skrb za otroke jim bodo prepustile.
Dolgi, dolgi, doooolgi petek: da je to nadvse učinkovit način protesta, se je pokazalo leta 1975 – čeprav je bil 24. oktober, ne osmi marec – ko so se Islandke, razkurjene, ker so moški za enako delo dobili precej več denarja – zmenile, da si bodo vzele prost dan. Ne stavkamo, so poudarjale, samo prosto smo si vzele. In so ves dan protestirale v Reykjaviku. Poslušale so govore, pele in se pogovarjale. Devetdeset odstotkov islandskih žensk je radostno sodelovalo. Niso šle v službo, vrtci in šole so bili večinoma zaprti, zbegani moški pa so morali otroke vzeti s seboj v službo in jim kuhati hrenovke, če so se še pravi čas založili z njimi, ker jih je v trgovinah hitro zmanjkalo.
Država je za en dan popolnoma obstala. Dan je prišel v zgodovino kot »dolgi petek«. Poimenovali so ga moški, domnevamo.
Naslednje leto je islandski parlament sprejel zakon o enakopravnosti moških in žensk. Na plače pa to ni veliko vplivalo in so ženske še dandanes slabše plačane. Vsakih nekaj let na obletnico dolgega petka prej odidejo iz službe – točno ob uri, ko bi si moški prislužil vsoto, ki jo dobijo one. Leta 1975 je bilo to ob 14.05, tri desetletja pozneje, leta 2005, ob 14.08, lani pa ob 14.38. Napredek se šteje v minutah, ne v dnevih.
Bodite drzne: da se osmega marca slavi obletnica te ali one stavke, je urbani mit – datum, ki je prva leta še malce begal od dneva do dneva, ni postavljen zaradi enega samega dogodka. V resnici je bilo takole: leta 1910 so na mednarodni ženski konferenci v danskem Köbenhavnu predlagali uvedbo mednarodnega dneva ženske (ednina), kar so delegatke navdušeno potrdile, naslednje leto pa so ga 19. marca – saj smo vam povedali, da je datum malo vandral – že slavili v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem. Leta 2011 smo tako praznovali stoletnico dneva žena. Osmega marca so dan žena prvič slavili leta 1914 – morda predvsem zato, ker je bila nedelja – in tako se je osmi marec oprijel praznika in praznik osmega marca, pa sta za vedno ostala skupaj. Leta 1917 so delavke v Sankt Peterburgu 23. februarja (v Rusiji so takrat uporabljali julijanski koledar, po gregorijanskem koledarju pa je bilo to 8. marca) zapustile tovarne, stavka pa je vodila v vsesplošni upor. Po oktobrski revoluciji je dan žena v Rusiji postal tudi uradni praznik. V vzhodnih državah so dan žena (ki je bil sprva »mednarodni dan delovnih žena«) vedno bolj vneto slavili kot na Zahodu, čeprav so ga leta 1975 posvojili tudi pri OZN, kjer mu od leta 1996 naprej vsako leto določijo tudi posebno temo. Letošnja je Bodite drzni za spremembe. Bomo poskusili, hvala. Če bo letošnja 106. proslava dneva žena uspela, napovedujejo, bo to morda dalo polet novemu valu feminističnega boja.
Danes je dan žena uradni in dela prost praznik le v peščici držav, v številnih pa ga slavijo neuradno, povsod malce po svoje. V Italiji denimo ženskam podarjajo mimoze, v Rusiji in Albaniji mimoze in čokolado, na Portugalskem imajo ženske žurke, v Armeniji so ga pa prestavili na 7. april in preimenovali v »dan lepote in materinstva«. Ker pa so ljudje še vedno slavili tudi osmi marec, zdaj praznujejo kar cel mesec, od 8. marca do 7. aprila. Čehi so ga po padcu komunizma nehali slaviti, a si je trdoživi prazniček leta 2004 utrl pot nazaj.
Več v Zarji št. 10, 7.3.2017
