Sta pa s konkretnimi usmeritvami postregla Sara in Drago Jerebic, zakonska in družinska terapevta, ki sta pred desetimi leti ustanovila Družinski inštitut Bližina ter se v tem času srečala z več kot 1200 družinami, opravila več kot 400 predavanj in gostovala v več kot 450 radijskih oddajah. Svoje izkušnje sta strnila v pravkar izdanem priročniku za zakonce, starše in najstnike Bližina osrečuje. Njuni klienti niso možje, žene, najstniki, otroci, njun klient je odnos, pravita. Odnose lahko vedno spremenimo.
Starševskega učbenika z navodili za ravnanje z najstniki ne boste našli, vsak starš si mora spisati svoj delovni zvezek, obstaja pa nekaj dobrih smernic. »Če živita oče in mama z otrokom in se lahko o nastalih težavah pogovarjata, smo že zmagali. Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo težave odpravile. Ob tem je pomembno, da se starši vprašajo, kako se počutijo ob tem otroku. Jezno, nemočno, obupano? Kaj, če se vaš otrok počuti natančno tako – ne vemo, zaradi česa? Treba bo ugotoviti, katera občutja bo treba mehčati pri otroku. Od staršev si želimo pomiritve, zato je pomembno, da se pred urejanjem zagate kot starši najprej umirimo, nato začnemo urejati stanje,« na začetku pogovora pojasnjuje Drago Jerebic. Drugo koristno smernico poda Sara Jerebic: »Najboljši kompas pri starševstvu je postavljanje vprašanja: kaj ob tem čutim jaz? Kaj doživljam ob otrokovem ravnanju? Ko nam hči zabrusi: mama, ti si butasta, lahko vzkipimo: ti, smrklja, se pa z mano ne boš tako pogovarjala, kaj vse sem zate storila … Hči bo jezikala nazaj in vrteli se bosta v začaranem krogu. Če pa se umirimo in ugotovimo, kaj doživljamo, da so nas njene besede prizadele, da nas bolijo, lahko razumemo, da sta tudi v hčeri prizadetost in bolečina. Le ugotoviti moramo, kaj hčer boli. Lahko da je bilo kaj narobe v šoli, morda so jo prizadele sošolke in je to prenesla na mamo. Tako je dala svojo bolečino mami, naj jo predela, podobno kot takrat, ko je bila še majhen otrok.«
Terapevta svetujeta, da se poskusimo z najstnikom pogovoriti, ne pa konfliktno dokazovati, kdo ima prav. Pogosto so naše interpretacije o mislih otroka povsem zgrešene in nas lahko zavedejo, medtem ko se o lastnih čustvih ne moremo zmotiti. »Majhni otroci težave sporočajo z jokom, mama ob otroškem joku čuti stisko, ki jo mora pomiriti. Pozneje pa je popolnoma enako, le da najstnik na težave ne opozarja z jokom, temveč z neprimernim vedenjem, izrazitim čustvovanjem, ki ni v sorazmerju s tistim, zaradi česar je nastalo,« razlaga Sara Jerebic, ki je razvila poseben model obravnave otrok, pri svojem delu pa se največ posveča otrokom, ki so doživeli relacijske travme.
Kako se približati zaprtemu najstniku?
Nekateri starši ne začutijo svojega otroka in takrat naj se preprosto vprašajo, kako so se počutili v tisti starosti in kakšno ravnanje so si želeli od svojih staršev.
Če si otrok ne pusti blizu, se zapira v svojo sobo in se ne želi pogovarjati, vztrajajte. »Mladostnik mora pokazati, da odrašča, da je samostojen, da marsikaj ve, mora izraziti sebe in normalno je, da se upira. Pomembno pa je, da mama vztraja – četudi bo treba enajstkrat potrkati na vrata, govoreč: mene pa zanima, kako si in kaj počneš. In čeprav vam bo najstnik rekel, da ste zastareli in nimate pojma, bo v odraslosti posnemal vaša dejanja. Otrok vam ne bo izkazal priznanja in vam ploskal, češ, dobro ste storili. Morda čez 30 let,« pravi terapevtka.
Več v Zarji, št. 8, 21. 2. 2017
