Alenka Vindiš je mamica, ki se pri vzgoji svojih dveh sinov – devetletnega Amadeja in šestletnega Eneja (oba s sumom avtizma) – spopada s številnimi vzgojnimi izzivi. Veliko prijemov, ki bi bili za nekatere otroke povsem primerni, pri njenih fantih ne deluje. Sprva se je spraševala, kaj je zagrešila, da sta otroka toliko zahtevnejša od drugih, in krivila sebe, dokler ni ugotovila in sprejela dejstva, da so otroci pač različni, da imamo ljudje različne naloge v življenju, da nekateri otroci svoje lastnosti prinesejo s seboj na svet in da je vzgoja lahko velik izziv, saj se s tem tudi sama uči in s svojimi izkušnjami pomaga drugim.
Njena zanimiva razmišljanja lahko beremo na njeni spletni strani (www.alenkavindis.si). »Mislim, da smo v današnjem času s prijazno vzgojo otrok precej zašli. Otroci morajo vedeti, kje so meje in da so posledice, če se dogovorov ne držijo. Ne moremo jih obravnavati kot prijatelje, petletnik denimo ne more vedeti, da nenehno uživanje sladkarij ni zdravo, to mu morajo povedati starši. Prava pot je po moje na sredini. Kot ljubeči starši moramo svojim otrokom s pozitivnimi spodbudami krepiti samozavest, hkrati pa ne smemo dopustiti, da bi nas otrok, če ni po njegovo, izsiljeval ali celo tepel. Starejši sin me je pri treh letih velikokrat udaril. V vrtcu so mi govorili, da je to obdobje velikega stresa, da moramo biti z njim prijazni in blagi, ga spodbujati k pozitivnim dejanjem. Kot waldorfska vzgojiteljica sem se tega takrat strogo držala, otrok pa me je še bolj mlatil. Nič ni pomagalo, dokler mi ni bilo po mesecu dni tega dovolj in sem ga po ritki. Nikoli več me ni udaril. Po mojih izkušnjah z blago vzgojo, ko naj bi mi spoštovali otroka, otrok bo pa nas, dosežemo nasprotno. Verjamem, da obstajajo otroci, pri katerih to deluje, ni pa vsak pristop za vsakogar. Iz svojih izkušenj v vrtcu sem se naučila, da lahko nekemu otroku stvar samo enkrat prijazno poveš in razume, drugemu pa moraš isto stvar ponoviti stokrat, da bo delovalo.«
Več v Zarji, 31.1.2017
