Prepuščanje posla zunanjim izvajalcem, ki imajo morda še kakšnih pet podizvajalcev, se je v veliko primerih izkazalo za preprosto prekupčevanje z delovno silo. Še posebno vzbuja skrb dejstvo, da delavci izkoriščevalskih zaposlovalcev, ki jim celo več kot leto dni ne plačujejo socialnih prispevkov in so dolžni davčni upravi več kot pol milijona evrov, delajo v javnih zavodih. In zunanji izvajalci ne pomenijo nujno manj stroškov – to so ugotovili lani jeseni tudi na Fakulteti za družbene vede in po 26 letih spet zaposlili čistilke. Spoznali smo te dobrovoljne dame, ki se jim je odvalil kamen od srca.
Osem čistilk je že dolga leta čistilo prostore na Fakulteti za družbene vede, vendar so bile zaposlene v podjetju Manicom, ki jih je pošiljalo tudi na druga delovišča. Vodstvo fakultete je pred iztekom pogodbe z dosedanjim partnerjem že vedelo, da Manicom nekaterim svojim delavcem celo ne plačuje socialnih prispevkov, in še bolj so bili prepričani, da morajo najti novo rešitev. »Ker se na fakulteti precej ukvarjamo z vprašanjem prekarnih delovnih razmerij, smo tudi v primeru čistilk (ne samo raziskovalcev) ugotovili, da gre za isti problem. In da moramo storiti vse, da tudi formalno postanejo del kolektiva. Prav tako je bilo razpoloženje v delovni skupnosti fakultete naklonjeno njihovi zaposlitvi, angažiral se je tudi hišni sindikat in postavil to vprašanje pred vodstvo,« je razložil dekan fakultete dr. Rado Bohinc.
Dela se ne bojimo. Enisa Šabić je za Manicom delala 13 let in dobro ve, kako je delati kot čistilka, ki mora po mestu menjati lokacije čiščenja, in kakšen stres je to. »Nikoli se ne moreš popolnoma navaditi na nenehno seljenje in vedno znova se učiš, privajaš, spoznavaš nove prostore. Ni prijetno. Poslali so me na štiri lokacije v enem dnevu, sedem let sem čistila vsako soboto na pošti in nikoli za sobotno delo niso plačali niti centa več. Ne vem, kako naj vam povem, ampak nikoli nisem bila tako srečna, kot sem zdaj! Sicer sem na fakulteti čistila devet let, ampak zdaj sem res del njenega kolektiva, del osebja, občutek je povsem drugačen. Ko sem šla kdaj k prejšnjemu direktorju na pogovor, me sploh ni gledal v oči, tukaj pa so z nami tako zelo prijazni. Vse je čisto drugače. Čisto vse!«
Četudi je bila kdaj fakulteta zaradi praznikov in dopustov zaprta, prej niso vedele, ali bodo lahko imele tudi one prosto. Zdaj o tem ni dileme, zatrdi energična Kata Cindrić, ki je bila pri Manicomu zaposlena osem let, FDV pa ima v malem prstu, saj je bila del njegovega osebja že sedem let pred letom 1990, ko se je takratno vodstvo odločilo, da čistilke prepusti pogodbeniku. »Če sem pri zasebniku prosila za dan dopusta, sem bila tri dni pred dopustom še vedno v negotovosti, ker so mi 'pozabili' sporočiti. Kolegice čistilke doživljajo različne stiske, ene so starejše, pestijo jih različne zdravstvene težave, spet druge imajo majhne otroke in ne upajo si biti glasne, se pritoževati – meni se res smilijo. Me, ki smo čistile na FDV, pa smo včasih kaj povedale na glas in vedno so se zavzeli za nas – no, zdajšnji dekan Rado Bohinc pa nas je zaposlil. Še posebej bi pohvalile tajnika fakultete Mateja Zavrla, pravnika. Res nas je podprl in nam dal vedeti, da so nam njegova vrata vedno odprta. To mi ogromno pomeni,« razloži Kata in prida, da mora čim več mladih na odločevalske položaje.
Dela se ne bojijo, so poudarile, nič jim ni težko, tudi vskočiti pri opravilih, ki so morda delo vratarja ali koga drugega. Pa kdaj kakšnega raziskovalca, ki dela dolgo v večer, v kakšnem kabinetu presenetiti s pokovko, na primer.
Prvič na novoletnem sprejemu. Enisa še veselo pove, da je bila prvič v 34 letih povabljena na novoletno druženje oziroma sprejem vseh zaposlenih. Vse so se uredile, prišle in se imele lepo. Za nekoga neznatna in samoumevna pozornost je njim pomenila veliko. »Zdaj smo članice te skupnosti in lahko povemo na glas, če kaj ni v redu, lahko skupaj izboljšamo stvari,« pove Kata, ki se ob koncu pogovora spomni še njej zelo dragega umrlega profesorja Aleša Debeljaka. »Oh, pogrešam ga! Zelo sva se razumela.«
Več v Zarji, št. 3, 17. 1. 2017
