Vida Gec, doktorica medicinskih znanosti s področja pedonevrologije, tudi profesorica logopedije, je prva pri nas in v Evropi deset let sistematično preučevala zgodnje odkrivanje možganskih poškodb in vnovično vzpostavitev poškodovanih možganskih funkcij pri otrocih od šestih mesecev do dveh let starosti. »Za otroka je zgodnje odkritje govornih primanjkljajev ogromnega pomena,« potrjuje iz svojih bogatih izkušenj. Kako pomembna ugotovitev v času, ko pri nas uvajamo zakon o zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami in se preizprašujemo, ali ga potrebujemo in kaj naj bo v njem zapisano!
V Sloveniji je po zadnjih podatkih približno 400.000 otrok, starih do 19 let. Kar od deset do petnajst odstotkov, od 40 do 60 tisoč torej, pa se jih rodi z rizičnimi dejavniki v razvoju. Čim zgodnejše odkrivanje težav je temeljno načelo skrbi za otroke s posebnimi potrebami, poudarja ob tem dr. Jasna Murgel, sicer poslanka SMC, borka za uvedbo zakona o zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami. Zdajšnja pomoč takim otrokom pri nas ima številne pomanjkljivosti, še ugotavlja, največje pa so te, da ni enakomerno porazdeljena in dostopna vsem, ki bi jo potrebovali, in ni urejena v sistem.
Naj izgovarja tiste glasove, ki jih zmore. Za otroka je zgodnje odkritje govornih primanjkljajev ogromnega pomena, iz svojih dolgoletnih izkušenj pritrjuje tudi dr. Vida Gec. Sama je delala s številnimi najvidnejšimi strokovnjaki zlasti na območju nekdanje Jugoslavije, s Pražićem, Baukom, Cveićem, Brajovićem, Kostovićem, akademikom Kambičem … Dobro desetletje je preučevala možganske oškodovanosti nedonošenčkov. Z dovolj zgodnjim in zadostnim stimuliranjem otroka k vokalizaciji in pozneje govoru, ko je usvojil vse glasove, je prepričana dr. Gečeva, pa je mogoče te primanjkljaje tudi občutno izboljšati. »Otroka moraš h govoru pritegniti, ga sprovocirati, da se oglaša in govori, ga spodbujati, da izgovarja tiste glasove, ki jih zna in zmore. Vsakič ko mu to uspe, pa ga je treba tudi pohvaliti. Napačno ga je siliti k izgovarjavi tistih glasov, ki so zanj težki, saj boš s tem pri njem samo vzbudil odpor, da bi sploh kaj spregovoril,« pravi.
Do petega leta je še upanje. In še: »Če ne bomo z vajami začeli dovolj zgodaj razvijati govornih organov pri otroku, bo pozneje zagotovo imel govorne težave. Nato pa se bo našel kakšen psiholog, ki se mu ne bo ljubilo poglobiti v otroka, in ga bo na podlagi slabega govornega potenciala označil za mentalno šibkega. Tak otrok bo zatem prišel v naše šole, ki so s svojimi zahtevami nečloveške, in katastrofa bo popolna.« Do petega leta starosti, pravi Vida Gec, ima sama še upe, da je mogoče z vajami primanjkljaje popraviti. »Ko je otrok enkrat v šoli, pa je že prepozno: pri sedmih letih govorne mišice niso dovolj razgibane, če jih otrok ni pravilno uporabljal, « opozarja.
Za male paciente je čim bolj pisana. Sama je bila tudi prva, dodaja, ki je odvrgla belo haljo. »Ti otroci morajo v razne ustanove na vse mogoče terapije, marsikdaj tudi neprijetne in boleče, in povsod jih običajno pričakajo v belih haljah. Te potem v njih vzbujajo strah in tesnobo. Zato sem bila ob obiskih svojih malih pacientov čim bolj pisano oblečena – tako so lažje premoščali stisko in so z večjim veseljem hodili k meni na vaje.«
Namesto perzijskega jezika študij o mentalni retardiranosti. Raznobarvna pa je tudi življenjska zgodba dr. Vide Gec. Po klasični gimnaziji v Mariboru je najprej razmišljala o študiju perzijskega in arabskega jezika v Sarajevu, a je oče temu ostro nasprotoval. »Kar pojdi, v haremu boš pristala!« jo je bil zavrnil. Ker so jo zanimali še umetnostna zgodovina, filozofija in medicina, je potem na zagrebški univerzi, ki je bila v tistem času vodilna v Jugoslaviji in priznana v tujini, vpisala študij mentalne retardiranosti in poškodb sluha.
Vdova pri enaindvajsetih. V Zagrebu je spoznala svojega moža Braca, vnuka naše pisateljice Zofke Kvedrove, sicer bobnarja v skupini Bele strele. Skupina je kmalu zatem našla svoje priložnosti v Parizu in tako je mlada žena živela med Zagrebom in Parizom. A zgodila se je strahotna nesreča: njen Braco je tisto pomlad s komaj opravljenim vozniškim izpitom peljal člana skupine in menedžerja v München, kjer naj bi podpisali donosno pogodbo, in se na poti smrtno ponesrečil. Komaj enaindvajset let je bila stara, ko je postala vdova.
Strahotna slutnja. »Od takrat sovražim šmarnice,« pravi. Vsakič ko je imel Braco denar, jih je od ulične prodajalke cvetja kupil zanjo – vse šopke s košaro vred. Tistega dne v maju pa jih je zagledala na trgu pred pariškim hotelom, v katerem je čakala svojega moža, da se vrne z dolge poti. Jih bom pa jaz tokrat kupila njemu, si je mislila. In že je stala tam pred rožami, da bi izbrala, ko je s kotičkom očesa opazila člana skupine, ki nista odšla z drugimi v München, kako sta zdaj samo nemo zrla vanjo. »Mrtev je,« je v tistem kriknila v francoščini z vso življenjsko silo, ki jo je premogla v strahotni slutnji. Ko so jo pripeljali v bolnišnico, je v eni od tamkajšnjih sob videla ranjene Bracove sopotnike. »Kje je moj mož?« je znova kriknila v ljudi. Odpeljali so jo v mrtvaško kapelico. Deset dni je potem potrebovala, da se je, tako mlada še in neizkušena, v tujini prebila skozi vse zadrte birokratske postopke, priskrbela potrebne papirje in odpeljala mrtvega moža domov.
Svetlolasa manekenka. Ker so vedeli za njeno veliko žalost, so jo na počitnice k sebi domov povabili njeni prijatelji, družina iz Palerma. Čez čas pa so uvideli, da bi se lahko – svetlolasa in vitka – tam morebiti preizkusila kot manekenka. In je šla na izbor. Že zelo kmalu je delala za takratne najprestižnejše modne znamke.
Profesorica logopedije. Potem se je zavedla, da tako ne namerava živeti do konca svojih dni, in je sklenila dokončati prvo stopnjo študija. Zatem ga je hotela še nadaljevati, pa njene smeri na drugi stopnji ni bilo, in tako se je odločila za logopedijo. »Ker je bila najbliže gluhim,« razloži. Ravno je končala študij, ko so v mari borskem centru za sluh in govor iskali profesorico logopedije. Mama je za to izvedela in jo prijavila. Bila je edina kandidatka. Tako se je iz Palerma vrnila v Maribor. V Centru za sluh in govor v Mariboru je potem delala štirideset let.
Na medicinsko fakulteto. Njen raziskovalni nemir pa se je s prakso le še poglabljal. Ko je dobivala v terapije otroke s težjimi govornimi prizadetostmi, je samo vse bolj želela ugotoviti, kaj povzroča njihove velike težave v razvoju govora, zato je vpisala magisterij na medicinski fakulteti v Ljubljani, saj je ugotovila, da logopedom manjka znanje iz medicine. Dolge vožnje v Beograd. Ko je iskala mentorja, pa se je zanjo začela prava kalvarija. Afazije in disfazije (zaostajanje v razvoju govora pri otrocih od tretjega leta starosti naprej) do takrat še nihče pri nas ni raziskoval in vsi so se otepali neznanega. Potem je naneslo, da je na kongresu v Skopju spoznala dr. Cvetka Brajovića, vrhunskega strokovnjaka iz Beograda za govorno patologijo, in ga pridobila za svojega mentorja. A preden je lahko delala magisterij na beograjski medicinski fakulteti, je morala opraviti »rigoroz«, devet izpitov iz medicinske stroke. V izpitni komisiji je sedel celo sam dekan fakultete. Pa je šlo vse gladko. Temu so potem sledile dolge vožnje z vlakom v Beograd na posvetovanja, izpite in nazaj domov.
Spet težave z mentorjem. Doktorat si je želela opraviti doma – dovolj ji je bilo napornih voženj. A zgodba se je ponovila: doma spet ni našla strokovnjaka, ki bi ji bil mentor pri doktoratu. Na kongresu v Zagrebu je potem spoznala Ivico Kostovića, hrvaškega akademika, dekana medicinske fakultete in direktorja hrvaškega inštituta za raziskovanje možganov. Z veseljem bi jo vzel za svojo doktorandko, se spominja, a bi morala po tamkajšnjih pravilih še enkrat opraviti »rigoroz«, ker hrvaška univerza ni priznavala v Srbiji opravljenih izpitov.
Prva pri nas in v Evropi. Zdaj je bila na koncu s potrpljenjem. Že je hotela vse skupaj opustiti, ko ji je v tistem Kostović ponudil projekt, ki so ga denarno podpirali Američani. »Če ga vam uspe registrirati v Sloveniji, lahko doktorirate iz te teme,« ji je rekel profesor. V Ljubljani je ob podpori raziskovalnega oddelka mariborske bolnišnice, ki ga je takrat vodil prof. dr. Veljko Vlaisavljević, projekt takoj uspešno prijavila in tako začela desetletje raziskovanja o zgodnjem odkritju možganskih poškodb in ponovni vzpostavitvi poškodovanih možganskih funkcij pri otrocih od šestih mesecev do dveh let starosti. Prva pri nas in v Evropi je tako sistematično spremljala možgansko oškodovane otroke.
Vedno v trikotniku. Delala je v trikotniku, razloži: najprej je tak otrok moral na ultrazvočni pregled možganovine v mariborsko bolnišnico k prim. dr. Silvi Burja, ki je doktorirala iz ultrazvočne diagnostike pri akademiku Kostoviću v Zagrebu, nato pa k pediatrinji; sama je največ sodelovala s pediatrinjama Nado Senico Piščanec in dr. Polono Seme z doktoratom iz otroške nevrologije. Zatem je Gečeva otroku predpisala terapijo. »Staršem sem vedno tudi pokazala, kako naj delajo z otrokom doma,« ob tem poudari.
Otrok naj starša gleda v obraz. A sodobni starši so prezaposleni in imajo vse manj časa za ukvarjanje z otroki, ugotavlja, kar se pozna tudi pri tem, da ima pri nas vse več otrok govorne težave. »Ena ura na dan z otrokom je dovolj, a takrat naj starš sede z njim in naj skupaj gledata slikanico. Z otrokom naj se pogovarja tako, da ga bo ta videl v obraz. Če je starš s hrbtom obrnjen od njega, ker med tem, ko se pogovarja z otrokom, dela nekaj drugega, malček ne more videti obrazne mimike in izgovarjave, « še opozarja dr. Vida Gec, sicer ostra nasprotnica uporabe računalnika in televizije. »Stroji sicer zmorejo marsikaj, ne premorejo pa obrazne gibkosti, dotika in objema. Tudi niso sposobni razvijati domišljije in samoustvarjalnosti, « odločno doda. Vsega tega torej, kar je pomembno za razvoj možganov in otrokove osebnosti.
