Leto in pol stari Artur je lepo rejen in zgledno razgiban pujs, ki mu je vesolje namenilo neprimerno lepšo usodo kot veliki večini parkljastih bratrancev. Osebje upokojenskega doma ga pozna po imenu. Od svojega nastopa na šovu talentov je postal prava mala nacionalna superzvezda! 40-kilskemu ščetinarju se sicer opazno ni ljubilo na šiht – a kdo bi mu to v hladnem in sivem ponedeljkovem jutru zameril?

Kombinacija ljubečega prigovarjanja in s sirom tlakovane poti je Arturja na koncu vendarle spravila skozi drsne duri v upokojenski dom. »Kateri sir pa jé?« je z velikim zanimanjem vprašala neka gospa. »Oh, katerega pa ne jé?« je židano ustrelila nazaj Viktorija: »Na sirčka dela, za sirčka bo vse naredil! Saj to je na njem fajn, da res ni izbirčen! Ni pa spet tako v redu, da mu ljudje nosijo priboljške. Potem se hitro samo še obrača od roke do roke in pozabi, da je prišel sem delat!«

Albert je najprej pošteno obhodil sobo, da se je nekoliko aklimatiziral. Kot večina prisotnih prej nisem vedel, da pujski mahajo z repom – no, Artur je z njim opletal kot legitimen kandidat za najbolj razigranega kužka v tretjem tisočletju! Prisotne dame so bile najprej malo zadržane, a jih je kaj kmalu ogrel s slalomom med plastičnimi stožci in potem z zabijanjem golov v pujskasti verziji nogometa – pravzaprav rilcometa. Na sveže zloščenih ploščicah mu je ob tem prav salamensko drselo. Ko je stopil na pručko, da bi kot pes tačko ponudil parkeljček, je moral z zadnjima dvema ves čas pobrcavati, da je ravno še lovil ravnotežje.

(»A govori pa še ne?« je zanimalo eno izmed gospa. »Majčkeno tudi že!« je ponosno pokimala Viki, »samo jezik je treba zastopiti! Če se kaj kuha, je denimo zelo zgovoren! «)

Viktorijin prejšnji delovni partner, Edvard, je bil po duši nekoliko večji pustolovec. Artur je veliko bolj umirjen in dejansko malo štorast. Je pa tudi zelo crkljiv in, kot že rečeno, zgledno fit. Vsak drugi dan jo z gospodarico mahneta na kakšen resen hrib. »Imam ga za čuvaja, « se je po uspešni delovni seansi zunaj na vrtu pohecala Viki, »in pa seveda tudi za to, da z njegovo pomočjo takole spoznavam ljudi – oj, Artur, rože pusti pa kar lepo pri miru, prav?! Kaj sem že govorila … aha, to: če v svojem šiviljskem salonu prodam drago poročno obleko za zelo malo dela, zvečer ne zaspim niti pol tako sladko in srečno, kot bom denimo danes, ko sva spoznala in razvedrila toliko ljudi!«

Kako malo je treba. Ambasadorji nasmeha same sebe opišejo kot »društvo za risanje nasmehov na obraze tistih, ki to najbolj potrebujejo «. Na srečo letos praznujejo že trinajsto leto obstoja. No, prvih sedem je bilo vse skupaj čista gverila. Uradni status humanitarne organizacije jim je od MOL-a s časom prinesel uporabo prostorov; kot prostovoljcem jim razne ustanove lahko izplačujejo potne stroške. Same terapije pa so še vedno čisti pro bono osebni luksuz ljudi, ki so kot Viktorija ugotovili, da jih najbolj osrečuje osrečevati druge.

Članov imajo Ambasadorji sicer precej več, aktivnih terapevtskih parov pa je trenutno približno trideset. Da se razumemo – tega ne more početi kar vsakdo! Vse terapevtske živali razen polžkov in paličnjakov morajo najprej skozi intenziven, šolsko leto trajajoči izobraževalni program.

Glas o dobrih ljudeh, ki ti pridejo z živalskim soterapevtom polepšat dan, se je že močno razširil po vsej deželici. Povpraševanja je zdaj prej preveč kot premalo. Dodatna zagata pa je, da je večina dela na voljo dopoldne, ko so otroci v vrtcu, upokojenci po domovih pa precej bolj pri sebi kot popoldne ali zvečer.

»V naslednjem življenju bom Kan!« Glavno koordinatorko društva, krajinsko arhitektko Uršo Ivanovič, je v magični svet terapije z živalmi pripeljal pes Kan. »To je bil najsijajnejši kuža na svetu – vsi, ki so ga spoznali, so rekli: v naslednjem življenju bom Kan!« Prijateljica ju je nekoč povabila, naj prideta obiskat otroke na Pediatrično kliniko, in preostalo je zgodovina. Ko je videla, kako so se v hudo travmatiziranih otroških očeh v trenutku prižgale iskrice sreče, je Uršo prešinilo: Kako malo je treba, da nekoga osrečiš!! Samo s kužkom ga prideš obiskat, pa je!

»Ambasadorji nasmeha izhajamo iz prepričanja, da ima vsaka žival pravico vstati na levo šapo ali parkelj! Tako kot mi!« kredo svoje organizacije strne Urša. Sama terapija za žival ni niti približno tako preprosta, kot se zdi od zunaj. »Petnajst minut miselnih vaj je zanje isto kot dve uri sprinta po gmajni. Najbolj jih izmuči, da med terapijo pravzaprav ne smejo biti živali oziroma da se na kakršno koli provokacijo ne smejo odzvati instinktivno. To je zanje velik stres!«

Vedno je seveda treba upoštevati, da pri terapijah prednjačijo bolniki s posebnimi potrebami, kar pomeni, da so razni kriki, tiki ali nenadni treski bergle ob tla samo vrh ledene gore. To dimenzijo najbrž najbolje ponazori dejstvo, da so Ambasadorji kljub vsej skrbi v zgodovini zabeležili tudi dva ugriza … in sicer je v obeh primerih bolnik ugriznil žival! Tudi to se pač zgodi pri delu s tako hudo poškodovanimi bolniki.

Nič čudnega, da se je v dolgoletni praksi uveljavilo vodilo, naj posamezna živalca oddela dva terapevtska obiska na teden, nikakor ne več. Posamezna terapevtska seansa traja od treh minut do eno uro. Prekaljen terapevt se vedno ravna po živali, ko mu ta nameni dovolj jasen signal, seanso preprosto konča.

»Če boš živalco gnal preko njenih zmožnosti, bo nekaj časa sicer šlo,« se poznavalsko nakremži Urša, »a če jo boš 'skuril', je to običajno nepovratno.« V preteklosti, ko Ambasadorji še niso bili tako pozorni na znake, se je to nekajkrat tudi zgodilo. »Da, nekateri začetniki znajo biti tako entuziastični, da vsak dan delajo. 'Saj naš lahko dela!' pravijo. In ja, nekaj časa res lahko. A imeli smo članico, katere kužica se je, ko si je gospodarica nadela delovno uniformo, takoj zavlekla v najtemnejši kot pod posteljo. Neki drugi pes pa je, takoj ko je vstopil v ustanovo, začel krvavo lulati – pa ni veterinar ugotovil ene same stvari, ki bi bila z njim fizično narobe!«

Več v reviji Zarja št. 51. 20. 12. 2016