Preprosta zgodba o neubogljivem osebju in nemoralnem direktorju v propadajočem hotelu nekje na Gorenjskem, začinjena z mnogo sočnega in na trenutke bizarnega humorja, je na presenečenje avtorjev in kritikov, ne pa nekaterih slovenskih režiserjev, privabila v naše kinodvorane nenavadno veliko število ljudi v nenavadno kratkem času: tri zlate role v manj kot dveh tednih, več kot sto tisoč gledalcev v treh tednih. Kaj se je zgodilo? S čim je film Pr' Hostar, »eno uro in pol dolg skeč o Gorenjcih«, tako očaral Slovence? Zmaga Donalda Trumpa in uspeh filma Pr' Hostar sta podoben fenomen, ugotavlja ena od kritičark.
Film je takoj ob izidu podrl nekaj slovenskih rekordov: v otvoritvenem koncu tedna ga je videlo 28.160 gledalcev, kar je rekord med slovenskimi režijskimi prvenci. Nato je že v prvem tednu osvojil dve zlati roli in v komaj enajstih dneh še tretjo, v treh tednih je presegel magično mejo 100.000 gledalcev, zdaj pa se mu nasmiha velika zlata rola, ki »zahteva« 125.000 gledalcev. Mejo 100.000 gledalcev so pred njim dosegli Gremo mi po svoje, Petelinji zajtrk, Kajmak in marmelada ter Gremo mi po svoje 2. Zlate role podeljujeta Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev in Kolosej slovenskim ustvarjalcem ali slovenskim filmom, katerih gledanost v domačih kinih preseže 25.000 gledalcev.
Scenarij za film sta napisala Goran Hrvaćanin, ki je tudi producent filma, in Dejan Krupić, ki je tudi izvršni producent, režiral pa je Luka Marčetić. Fantje so do zdaj ustvarjali krajše filme in jih predvajali na medmrežju. Najprej so bili to skeči, ki so takoj pritegnili veliko klikov: Car, Krastać in Carice. Gorana Hrvaćanina in Maria Ćulibrka, ki prav tako igra v filmu, se spomnimo iz serije Bahir in Zahir v prvi sezoni oddaje Je bella cesta.
Več iger, ker manjka kruha?
Pred štirimi leti pa je luč sveta ugledala spletna serija Pr' Hostar, ki je prav tako požela ogromno pozornosti, od pol milijona do milijon klikov na serijo. In četrta epizoda te serije je bila osnova za film, ki zdaj vleče v kinodvorane. Avtorji mu pravijo »zgodba malih ljudi velikih src«, v njej se mali človek bojuje proti pogoltni oblasti, vse skupaj pa je začinjeno z zelo – milo rečeno – sočnimi izrazi in skoraj pristno gorenjščino. Skoraj.
Več v reviji Zarja št. 47. 22. 11. 2016
