Triintridesetletnega mag. Mateja Tonina in njegovega štiri leta mlajšega kolega Luko Mesca smo na pogovor povabili, ker smo želeli slišati, kako si mlada politika nove dobe predstavljata ureditev naše države. Prepričala sta nas z uglajenostjo, spoštljivostjo in kulturnim dialogom. Če bi se tako pogovarjali njuni starejši kolegi, bi z malo manjšim cmokom pričakovali večerna poročila. Toninu pet let v parlamentu ni ubilo zagona, Mesec je po dveh letih v poslanskih klopeh še vedno optimističen in brez večjih prask. Na politični parket prinašata nov veter, obet sodelovanja in kljub nekaterim različnim pogledom si ne bosta metala polen pod noge.

To ni njun slog, nista krvoločna, nizkotno nabiranje političnih točk jima ne povzroča dobrih občutkov. In pri tem se nikakor ne zgledujeta po starejših kolegih. Na pogovor sta prišla nenaspana, saj se je sprejemanje proračuna dan poprej zavleklo čez drugo uro zjutraj. Imata političnega mačka, sta se pošalila.

Pogovor sta kljub nekaterim razhajanjem – zaradi pomanjkanja prostora vseh nismo zapisali (o vzroku za bančno luknjo in političnem sistemu prihodnosti) – končala brez zagrenjenosti in obtoževanj. Je pa eden od njiju namignil, da bodo njuno druženje nekateri privrženci tako ene kot druge strani videli kot veleizdajo. Ampak življenja v isti državi si ne želita zagreniti, temveč verjameta, da je z razlikami mogoče uspešno sobivati.

Opisujejo vaju skoraj podobno: Mesec je mladostniško inteligenten, s ščepcem pristnega idealizma, Tonin je mladostno zagnan in politično romantičen.

Tonin: Luka, ti si idealist, jaz sem pa romantik. (smeh)

Mesec: Očitno je to nova razlika med levico in desnico. (smeh) Mene sicer tile pokroviteljski toni starejših kolegov nič ne ganejo. Od začetka jih je bilo več, po dveh letih pa so tudi starejši kolegi dojeli, da smo resen političen konkurent in da je treba tako z nami tudi ravnati z nami.

Tonin: Starejši poslanci so mnogokrat res pokroviteljski do nas mlajših, vendar me ne boli preveč. Verjetno je res, da še nimamo toliko življenjskih izkušenj, a po drugi strani si ravno zaradi tega, ker smo idealisti in romantiki, upamo več in se lotevamo tem, ki se zdijo starejšim nemogoče. In prav mladost ti daje moč in zagon, da se lotiš takih stvari! Menim, da je država v položaju, ko potrebuje take »odbite« poslance, ki bodo razmišljali zunaj okvirjev.

Bi lahko dali primer take teme oziroma problema?

Tonin: V tem parlamentu velja zabetonirano načelo, da desnica in levica ne smeta nikoli sodelovati in da si morata koalicija in opozicija vedno nasprotovati. Meni se zdi to nesmiselno in škodi državi. Treba je uporabljati zdrav razum. Tudi midva, ki prihajava iz zelo različnih strank, sva sodelovala pri izpeljavi akcije za brezplačna šolska kosila. V tem parlamentu bi si želel več takih akcij.

Če bi vam to uspelo, bi na parlament gledali z bolj vedrimi obrazi in z večjim zaupanjem.

Tonin: Se strinjam. Ko se pogovarjam s starejšimi poslanci iz drugih desnih in levih strank, imajo dober občutek, če so koga fajn zafrknili, so mu v razpravi dobro kontrirali ali so ga postavili v neprijeten položaj. Mene pa to ne navdušuje. Večje zadovoljstvo občutim, če nam nekaj skupaj uspe, kot pa da nekoga spravim v neprijeten položaj. Našo generacijo tak negativizem boli.

Mesec: V slovenski politiki je kup slabih navad, s katerimi moramo presekati. Jaz nisem v parlamentu, da se bom tam cele dneve prerekal, ampak da kaj pametnega dosežem.

Vas kaj še posebej žre, ko se zvečer peljete domov?

Mesec: Neodpravljene težave, ki jih vidim vsak dan več, pa nanje nimam vpliva.

Tonin: Velikokrat čutim napetost in frustracijo, ker ljudje pričakujejo, da lahko kot poslanec spreminjaš svet. Verjamejo, da lahko obrnemo stvari v smer, da bo življenje spet lepo. Nemogoče jim je razložiti, da en sam ni dovolj, za spremembe potrebujemo 46 takih.

Se sploh da našteti tri stvari, ki bi jih morali v državi spremeniti – zelo konkretno?

Tonin: Poenostavljeno povedano si ljudje želijo normalno živeti in ne želijo imeti dvojnih standardov, enih za posvečene, drugih za običajne ljudi. Zato ne zaupajo nobeni instituciji, posledično je veliko nezadovoljstva in apatije. Sem pa v svoji knjigi zelo na široko razložil, kaj bi bilo treba storiti – in tukaj sva z Luko na zelo nasprotnih stališčih.

Mesec: Radi bi, da se začnemo pogovarjati o tem, kako vzpostaviti pravičen družbeni sistem, kako pravično razdeliti bogastvo, kako imeti socialno državo in državo blaginje, ki je bila vzpostavljena v 20. stoletju, ne pa se vračati v kruto 19. stoletje. Recimo,včeraj smo sprejemali proračun, ki ni bil pripravljen obdavčiti velikih posesti in ljudi, ki imajo sto ali več nepremičnin po Sloveniji … Poslancem in vsem desetim odstotkom najbolje plačanih v državi je proračun celo poklonil dodatno davčno darilo – znesek več kot 80 milijonov evrov. Zato morajo zategovati pas upokojencem, najniže plačanim v javnem sektorju, mladim staršem, ne najdejo denarja za stanovanjsko dejavnost, zaradi česar ima težave vsa moja generacija. Če bi zbrali več davkov iz kapitala in visokih plač, bi se našel denar tudi za to. Morala bo priti vlada, ki bo pripravljena prerazporediti denar od tistih, ki so si v 25 letih nagrabili največ premoženja, k tistim, ki ga res potrebujejo.

Gospod Mesec pravi, da je treba varčevanje končati, gospod Tonin pa, da je treba nehati čezmerno trošiti. Vendar bi se zagotovo strinjali, da je treba za stanovanja in mlade družine nekaj storiti?

Tonin: Vsekakor. Demografski kazalniki niso spodbudni: potrebovali bi 30.000 otrok na leto za vzdržnost socialnih sistemov. Skrb vzbujajoče je, da je povprečna starost matere pri prvem otroku 30 let in da se mladi ne odločajo za otroke zaradi pomanjkanja služb in stanovanj. Država mora omogočati boljše zaposlovanje in uvesti pametno stanovanjsko politiko.

O pametni stanovanjski politiki nenehno poslušamo.

Tonin: Treba je investirati denar in začeti graditi stanovanja, s čimer bi pognali gradbeni sektor, vlaganja pa bi se državi čez čas poplačala z najemninami.

In še vedno nimamo dovolj obdavčenih tistih, ki imajo večje število stanovanj.

Tonin: Če obdavčitev v Sloveniji primerjamo z drugimi državami, je obdavčitev kapitala primerljiva, obdavčitev nepremičnin je zelo podpovprečna, pretirano pa je obdavčeno delo. To je treba popravljati. Kar se tiče zadolževanja: vem, da je neprijetno slišati, ampak če trošiš več, kot zbereš z davki in drugimi dajatvami, potem si nekje izposojaš denar. Tega pa je treba vrniti z obrestmi. Samo za obresti damo tisoč milijonov! Verjetno bo Luka dejal, da bi morali veliki akterji kakšen dolg odpisati, ampak glede tega sem realist in v to ne verjamem. Lukova poanta je, da bi več denarja v proračun dobili z dvigom davčne stopnje na določene stvari, moja pa omogočiti zaposlitev in delo čim več ljudem, da bi bilo več ljudi, ki bi plačevali nizke davke.

Mesec: Nesprejemljivo je, da imamo 30 milijard dolga, za katerega vsako leto plačamo 1200 milijonov obresti, hkrati pa imamo Evropsko centralno banko, ki vsak mesec natisne desetine milijard evrov. Težava je, da s tem denarjem ne pomaga državam, ampak ga tako rekoč brezobrestno posodi bankam – te pa ga potem za oderuške obresti posojajo državam.

Ste za to, da imajo vsi otroci enake možnosti v okviru javnega šolstva? Zakaj bi morale biti zasebne šole kljub izvajanju javnega programa izobraževanja stoodstotno financirane, ali s tem ne ostaja manj denarja za javne šole in tako slabimo kakovost javnega šolstva?

Tonin:Strinjam se z ustavnim sodiščem, ki pravi, da mora država zasebnim šolam za enako delo in enak program, kot ga izvajajo javne šole, enako plačati učitelje, ne pa 15 odstotkov manj kot do zdaj. Torej za enako delo enako plačilo.

Mesec:Če bomo šli v sistem, kakršnega zdaj zahteva ustavno sodišče – da mora država enako financirati javne in zasebne šole, se bo zasebno šolstvo razpaslo. Zasebnik bo staršem za doplačilo ponudil nadstandard in kaj hitro bomo imeli vzpostavljen vzporeden zasebni šolski sistem, kamor se bodo boljši premikali učitelji zaradi boljših plač, bogatejši starši bodo tja zaradi nadstandarda vpisovali svoje otroke. To se ne bo zgodilo čez noč, imajo pa v Ameriki in celo v Veliki Britaniji po desetletjih takega razvoja zdaj zasebni sistem za bogate in obupen javni sistem za vse preostale. To pomeni, da so otroci tam močno zaznamovani s tem, iz kakšnega okolja prihajajo. Tako jaz kot Matej bi na to morala biti še posebej občutljiva, saj oba prihajava s periferije (Železniki in Tuhinj). Ne bom pretiraval, če zase rečem, da sem tukaj, kjer sem, zato, ker smo imeli državo (recimo, da jo še imamo), ki zagotavlja vsem enake možnosti.

Tonin:Mislim, da vzorci iz Amerike tu ne držijo. Vsak otrok ima pravico do osnovnošolske izobrazbe ne glede na to, od kod prihaja in katere veroizpovedi je. Za zasebne šole se pri nas ustvarja vtis, da jih bo treba plačati in da bodo tja hodili samo bogati, učitelji pa bodo bolje plačani. Resničnost je taka: ob 450 javnih šolah jih je pet zasebnih, ki izvajajo javnoveljavni program, na njih so učitelji enako plačani kot v javnih šolah. Med neko javno šolo v Ljubljani in ljubljansko katoliško šolo v Šentvidu je razlika samo v tem, da stroške za zgraditev in vzdrževanje javne šole krije Mestna občina Ljubljana, cerkveno šolo pa zgradi in vzdržuje RKC.

Verjetno pa se bomo v Sloveniji morali odločiti, ali bomo imeli super javno šolstvo ali bomo imeli pač malce slabše javno šolstvo zaradi tega, ker bomo sredstva odvajali še zasebnim šolam!

Mesec:Vsak evro, ki gre v zasebne šole, pomeni evro manj za javne šole. Če želimo biti še naprej socialna in sekularna država, je javno šolstvo edina izbira. Mislim, da kot sekularna država v 21. stoletju ne bi smeli dopustiti, da se izvaja pozasebljanje šolstva in posledično njegova elitizacija ali da v šolstvo začne vdirati organizirana religija (ne nujno katoliška). Šola naj bo javna, o veroizpovedi pa naj se vsak svobodno odloča in naj vera ne bo vsiljevana s šolskim sistemom.

Tonin:Mi nimamo takih zasebnih šol, v katerih bi morali plačevati enormno visoke šolnine – takih zasebnih šol se je res treba bati. Bodimo natančni: pogovarjamo se o zasebnih šolah, ki izvajajo javni program. Če teh zasebnih šol ne bi bilo, bi morali otroke prešolati na druge javne šole. Občine bi zato morale financirati graditev teh šol in njihovo vzdrževanje. Zaradi teh petih zasebnih šol je več denarja za druge javne šole. Bodimo pošteni: če država predpiše javni program in če ga je neka ustanova pripravljena izvajati v imenu države in še kriti stroške objekta, je prav, da država plača učitelje.

Menite, da bi torej moralo biti še več zasebnih šol z javno priznanim programom?

Toni:Da, ker bi to razbremenilo državo.

Mesec:Razvijanje zasebnega sektorja v šolstvu se mi zdi popolnoma napačna smer, bolj bi se morali osredotočiti na to, kako javno šolstvo narediti zares kakovostno in brezplačno.

Tonin:Se strinjam, da bi morali delati za res brezplačno javno šolstvo, ki to danes žal ni.

Gospod Tonin, po izobrazbi ste družboslovec, tri leta ste bili podjetnik. Torej je podjetništvo nekaj, kar je v človeku?

Tonin:Da. Kolebal sem med ekonomijo, pravom in politologijo, na informativnem dnevu pa so me prepričali, da je politologija kombinacija prava in ekonomije. Dejansko smo imeli pravne in ekonomske predmete, med drugimi me je poučeval tudi sedanji premier, dr. Miro Cerar.

Sprašujem zato, ker želijo danes otroke usmeriti v čim bolj podjetniško razmišljanje. Kaj ne bi morali imeti svobodo odločitve, da greš študirat tisto, kar te veseli?

"

Mesec:Če bi se za svojo pot odločal na koncu osnovne šole, bi šel študirat računalništvo, na začetku gimnazije bi se odločil za zgodovino, na koncu gimnazije pa sem bil v dilemi med filozofijo, ekonomijo in politologijo. Izbral sem podoben kompromis kot Matej. Zdaj pa sta me z zamikom začeli zanimati biologija in medicina. Življenje je polno naključij in najpomembneje je, da si vsak izbere tisto, kar ga veseli in izpolnjuje, saj bo le v tem lahko zares uspešen.

Tonin:Mlade bi morali od malega vzgajati v podjetniški žilici in jim privzgojiti to, da če bodo nekaj radi počeli, bodo uspešni. Imamo zgrešen šolski sistem, ki stremi k temu, da učenci tekmujejo v pomnjenju ogromnega števila nesmiselnih podatkov, ne spodbujajo pa tega, da bi bili na specifičnem področju dobri. Imam sorodnico v Nemčiji, ki je imela v osnovni šoli same odlične ocene. Pri nas bi tako dekle usmerili v gimnazijo, ta punca pa se je odločila za slaščičarstvo. Pri nas bi jo zaradi tega obsojali, v Nemčiji pa denarja ne povezujejo z izobrazbo, temveč s tem, kako si uspešen in kako rad opravljaš svoj poklic. Dobili bodo uspešno slaščičarko, ki bo lahko pri petdesetih služila milijone, ker bo delala iz srca, v slovenskem sistemu bi pa najbrž dobili razočarano ekonomistko ali pravnico, ker so jo silili v ugleden poklic.

Ampak spet smo nazaj pri istem: delaj to, kar te veseli. Se bo po vajinem mnenju dalo Slovenijo spraviti naprej, na uspešnejšo pot?

Mesec:Mi smo veliki optimisti in dali bomo vse od sebe, da potisnemo našo družbo v smer sociale, pravičnosti in družbe blaginje za 21. stoletje. Da bomo imeli bolj kakovostno življenje, več varstva človekovih pravic, več prostega časa, ko morda BDP ne bo več na prvem mestu, temveč kakovost življenja in odnosov v družbi.

Tonin:Slovenija je preveč lepa, da bi jo pustili propasti. Slovenci smo zelo potrpežljivi, marsikaj prenesemo in verjamem, da se bodo čez čas stvari spremenile. Ko je šlo za zgodovinske odločitve, smo se vedno znali prav odločiti, tako da nimam strahu.