Razstava fotografa Zdenka Bombeka v piranski Galeriji Herman Pečarič privablja solze in smeh iz obiskovalcev. Nekateri prepoznajo ljudi na črno-belih, drugi na barvnih fotografijah, nekaterih od njih ni več med živimi. Zdenko je po starih fotografijah, posnetih pred petdesetimi ali nekaj manj leti, iste osebe povabil na isto mesto ob istem času dneva in v isti drži kot takrat. Razstava je ganljiva in zanimiva na več ravneh.
Ker je Zdenko Bombek sam Koprčan, je enako najprej storil z obrazi Kopra. Doma je imel veliko starih fotografij, katerih avtor je bil njegov oče, ki je rad fotografiral sina pred vsemi novozgrajenimi stavbami v Kopru. Videl je, kako se je mesto v nekaj desetletjih spremenilo, pa seveda tudi on: »Nad tem, kako se je spremenila okolica, sem bil veselo presenečen, nad tem, kako sem se spremenil sam, pa malo manj.« Stare fotografije je začel zbirati tudi pri svojih prijateljih in kmalu mu jih je začelo nositi vse mesto. Razstava je bila kajpak zelo dobro obiskana, zato se je lotil še prebivalcev Izole. Začel je seveda pri Dragu Misleju - Mefu, pa pri pevcu Rudiju Bučarju in drugih znanih Izolčanih.
Čas je naredil svoje. Leto in pol je potreboval, da je nato zbral še starodavne fotografije prebivalcev Pirana. Pol leta iskanja in leto dni fotografiranja na istih mestih – v istem letnem času in v istem času dneva, kot je bil posnet original; ponekod so medtem nastale ruševine, tako da je bilo včasih že nevarno. Nekaj ljudi s starih fotografij je medtem že umrlo. »Fascinantno je, kaj je v 50 letih naredil človek – in kaj je naredil čas,« razmišlja Zdenko. »Čas je naredil svoje, človek pa je zadevo še dokončal. Včasih starega mesta ali stavbe sploh nismo našli, ker so ga prezidali, posegli vanj, ga uničili. Velikokrat neupravičeno.«
Najstarejša fotografija je bila posneta leta 1950, najmlajša leta 1980. Zdajšnja fotografiranja so bila ganljiva tudi zato, ker so se na njih srečali ljudje, ki se nekaj let ali desetletij niso videli. So pa tudi žalostne zgodbe. »Na neki fotografiji so na primer štirje fantje, danes je živ samo še eden.« Zdenko namerava o vseh fotografijah napisati še zgodbe, ki so za njimi. Številni ga sprašujejo po naslednjem projektu, pa ali bo delal tudi Obraze Ljubljane. Pravi, da je to sicer mamljivo, a bi jo pač moral pripraviti Ljubljančan, ki mesto čuti. Sam zdaj pozna skoraj vsak kamen v Piranu in ogromno prebivalcev. Klicala pa ga je že gospa iz Maribora in ga vprašala, ali se v svojem rojstnem mestu lahko sama loti podobnega projekta, kot ga je ustvaril on. Zdenko seveda nima nič proti.
Več o razstavi in nekaj fotografij - diptihov Zdenka Bombeka si lahko preberete in ogledate v 46. številki revije Zarja.
