V sredo zjutraj je najprej zaokrožila vest, da je sevniški župan na glavnem trgu v Sevnici že izobesil ameriško zastavo. Slišati je bilo obetavno in človek je pomislil, da bo kmalu stal, najbolje čim bliže županstvu, tudi že temeljni kamen za bleščeče novo oštarijo »Pri Melaniji« s samimi najbolj slastnimi slovenskimi jedmi in najžlahtnejšimi domačimi pijačami.
Temeljnega kamna še ni, ameriška zastava pa je res bila, menda petkrat večja od slovenske. Zastave ni ponoči šival sevniški župan Srečo Ocvirk, ampak so jo staknili tamkajšnji motoristi na »spidveju Krško«, kar koli pač že to pomeni.
Nasploh so v Sevnici, tako kaže prve dni, s svojo novo svetovno slavo zmerno zadovoljni. Cirkusa in gneče tujcev si sicer prav nič ne želijo, ker večina ne bo imela nič od nje, jih je nekaj že reklo v oko televizijskih kamer, ampak po drugi strani pa nekaj tujega občudovanja tudi prav pride. In sem se ročno spomnila Blejcev na drugi strani Slovenije. Na Bled sem pred davnimi davnimi časi nekaj let redno zahajala in se zabavala ob razgledu na turistično vnemo vrlih Gorenjcev. Tedaj je večina Blejcev hodila na šiht v fabriko na Jesenicah, vračali so se ob treh popoldne in so hoteli popoldne in zvečer po tistem mir. Pletnjarji so že tedaj imeli med sabo vsak teden vsaj eno zdraho, če ne kaj hujšega, edinemu gostincu na blejskem otoku, Piberniku, ki se je sicer tja vozil iz Kranjske Gore, pa se je rado navrtalo čoln, to je bila najhujša zajebancija, ki so se je lahko domislili. Podobno kot Blejci so se počutili in obnašali tudi skoraj povsod drugod v Sloveniji, ampak Melania je seveda nekaj čisto drugega.
Najlepša in najelegantnejša do zdaj
Melania je za Američane najbrž kot dekle z drugega planeta. Njena amerikanščina je sicer odlična, ampak kot se rado dogaja, iz nje majčkeno še vedno veje tudi tuja domovina. Nič usodnega, nič usodnega. Tujka pač. Tako tuje tujke do zdaj za prvo damo pač še niso imeli. Naj se kar navadijo!
Tudi tako elegantne ne. In tudi takšne lepotice ne. Melania je najlepša prva dama v zgodovini Združenih držav in tega sploh ni treba dokazovati, ker je samoumevno. Kar poglejte jo. Na ta račun sem sicer imela nekaj malce povišanih tonov z Gerardom Reyesom iz Univisionove TV-mreže na Floridi, da, s tistim, ki je predlani dobil ameriškega emmyja za raziskovalno novinarstvo. Reyes je namreč trdil, da je bila najlepša od vseh Jackie Kennedy, rojena Bouvier, kar pomeni francosko kri. Kar nekaj časa je trajalo, da sem mu dopovedala: Jackie je bila morda najbolj šarmantna, a še daleč ne najlepša. Le spomnite se, kako daleč narazen je imela Jackie oči! Razdalja med Jackiejinimi očmi je bila podobna poti iz Šentvida v Moste. To je šarm, dragi moji, in ne lepota!
Še o Melanijini eleganci: osupljiva je. To ni lepo, elegantno oblačenje s prisrčnimi kostimčki, dragimi rutami in ne preveč vpadljivimi klobučki, ki so jih bile omare Bele hiše vselej polne. To je oblačenje, ki te s svojo posebnostjo, poduhovljenostjo, šikom, ki gre lahko na mejo ekstravagance, kot v jutru po volitvah (saj se spomnite tiste izjemno zanimive asimetrične dolge bele obleke, ki jo je po eni strani robil nekakšen volan), a nikoli čez mejo. Pričakujem, da bo Melania v Beli hiši kar kmalu prevzela sloves modne ikone, podobno kot se to dogaja na angleškem tronu pri Williamovi mladi soprogi. S tem, da ta Melanii, roko na ranjeno srce, ne seže do kolen. In zdaj se bom skrbno izogibala vsakemu Angležu v Ljubljani in še nekaj Ljubljančanom.
Več v reviji Zarja št. 46. 15. 11. 2016
