Stereotipno si pedofile oziroma osebe, ki iščejo spletne spolne vsebine, povezane z otroki, predstavljamo kot moške, stare okoli 50 let in več, živeče z ostarelo mamo, brez prijateljev … Da ni vedno tako in da je problem obširnejši in kompleksnejši, nam je na posvetu o tej tematiki povedala Madeleine van der Bruggen. Strokovnjakinja za preiskovanje spolnih zločinov v nacionalni enoti nizozemske policije proti spolnemu izkoriščanju otrok je med drugim povedala, da ima neka spletna združba s takim spornim gradivom kar 14.000 članov, v štirih letih pa so v njej zaznali 340.000 objav vsebin z otroki, ki so bile naložene, da se zadovoljijo spolne potrebe odraslih.
Pokazala nam je, in to je bilo precej šokantno, zemljevid dela Evrope (posebej dobro vidne so bile Nizozemska, Anglija, Nemčija, Češka, Anglija), na katerem je bilo vse polno rdečih točk. Te so označevale kraje, od koder so določenega petka v novembru pred tremi leti ob 15. uri ljudje dostopali do spornega gradiva. »Vidite, to je precej velik problem. To gradivo je večinoma naloženo na temnem internetu in skrb vzbujajoče je, da potem ko ga naložijo, se med uporabniki teh strani in vsebin začne razprava. Ljudje se med seboj povezujejo, ne gre zgolj za snemanje, temveč za organizirano mrežo – uporabniki teh portalov si svetujejo in se obveščajo, kako se izogniti policiji. Moj namen je ugotoviti, kakšna so družbena načela za tem početjem. En tak portal ima 14.000 članov, zato je nemogoče, da bi policija lahko ulovila vse. Prizadevamo pa si vsaj uloviti najnevarnejše. Moramo se zavedati obsega problema,« je razlagala Madeleine van der Bruggen, ki svetuje pri forenzičnih intervjujih, predlaga, kako pristopiti k storilcu, katere metode izpraševanja uporabiti. Ker storilci med preiskavo po navadi prikrivajo resnico, ocenjuje zanesljivost podanih informacij in nevarnost storilcev. Kot pove, največkrat poznajo samo spletni profil storilca, ne poznajo pa resnične osebe za to spletno podobo.
Kateri storilec je nevarnejši? Nizozemska strokovnjakinja nam je pokazala primer dveh moških. Prvi si je fotografije otrok na spletu ogledoval, ker se je ujel v fantazijski svet in potem na spletu izživljal svoje prepovedane fantazije. V pravem življenju ni sposoben ustvarjati odnosov, nima prijateljev, zato gre na varno mesto v hiši in nato na splet. Ta moški je storil napačno, hudo in kaznivo dejanje, vendar se v resnici ne bi srečal z otrokom in mu kaj hudega naredil. Ni nevaren. Drugi primer pa je moški, ki je zlorabil svojega desetletnega otroka. Zakaj je to naredil, so ga vprašali preiskovalci. Njegova žena je mislila, da jo vara, v resnici pa je ona imela afero – ženi se je maščeval z dejanjem, za katero si žena ne predstavlja, da ga je sploh sposoben narediti. Na žalost mu je sin zelo zaupal. »Ta moški, taka oseba pa nas mora zelo skrbeti: zelo je jezen na ženo, je zelo egocentričen, misli samo nase, niti pomislil ni na čustva otroka, upošteva samo sebe, nima vesti, morda je psihopat … Pomeni veliko večje tveganje kot prej omenjeni moški. Motivi oseb za taka dejanja so različni: za številne so otroci njihova spolna izbira, lahko jih žene radovednost, nekateri so zbiratelji takih pornografskih slik, imajo 99 posnetkov neke žrtve in jih hočejo še 100; niso zadovoljni s svojim spolnim življenjem, morda so zelo jezni, depresivni, želijo ekstremne primere pornografije,« pove strokovnjakinja, ki priznava, da ji je ob delu marsikdaj težko, odzove se tudi čustveno.
Več v Zarji, št. 41, 11. 10. 2016
