Univerzitetna diplomirana inženirja živilske tehnologije sta imela dve leti redni službi v Ljubljani. Jasmina se je od nekdaj želela vrniti v Prekmurje, Sevničanu Tomažu Sotošku pa je bilo prav tako zelo všeč v Tešanovcih, razpotegnjeni vasi med Bogojino z znamenito Plečnikovo cerkvijo in zdraviliško-turističnimi Moravskimi Toplicami. Oba je od nekdaj veselilo delo na kmetiji in oba sta imela za izbirni predmet enologijo. Na predavanjih je pravzaprav preskočila iskrici ljubezni, a sta bila sramežljiva vse do konca študija.
»Leta 1940 je začel tukaj gospodariti moj pradedek Jože. Njegovo delo je nadaljeval njegov sin, moj dedek, ki mu je bilo prav tako ime Jože. Potem ko je prababica zgodaj umrla, so za posestvo, ki se razprostira na 14 hektarih, in predvsem za prašiče in krave skrbeli moški. To je ena največjih kmetij v tem kraju. Ko je v sedemdesetem letu umrl dedek, je kmetijo počasi v svoje roke prevzela moja mama Nada Lipič, ki pa je opustila rejo krav, ker je bilo za dve ženski – zanjo in za babico – vse skupaj preveč naporno. Moj oče Drago, potomec italijanske družine Passero, je namreč trideset let delal v predelavi mesa v Avstriji in je domov prihajal najpogosteje enkrat na teden.«
Preprostost domačnosti. V tem času – od leta 1993 do leta 2007 – ko je z babico in mamo skrbela za kmetijo, se je Jasmini v srce zasidrala skrb za domačijo. Ko je mama Nada Lipič, poročena Passero, ostala brez službe, je bilo jasno, da se bo treba lotiti nečesa novega. In porodila se je zamisel o turistični dejavnosti z vinotočem med vinogradi, ki spadajo k domačiji. Takrat se je tudi Drago odločil, da se za vedno vrne domov. Zavihali so rokave in preuredili zidanico Nadinih staršev. Gostje so bili navdušeni, vinotoč zelo dobro obiskan in podjetniška žilica družine je pognala trdne korenine. Drugo leto bo minilo dvajset let, odkar so začeli v vinotoču gostom ponujati tudi različne domače izdelke.
Ker stoji vinotoč v Suhem Vrhu na Jelovškovem bregu, eni od prvih vzpetin Goričkega, od koder se odpira prelep pogled na dolinski del Prekmurja, in ker je le nekaj kilometrov oddaljen od domačije, so jih gostje vinotoča ves čas iskali tudi na domačiji, saj so številni hoteli kupiti, kar so pokusili: bučno olje, kos tlačenke, salame, vino ... In tako se je porodila zamisel o trgovinici na domačiji, ob kateri sta bila takrat tudi predelovalnica mesnin in hlev s prašiči.
Domačija je po babičini smrti samevala, ker sta se Nada in Drago pet let pred tem preselila v bližnjo na novo zgrajeno hišo. Januarja lani so opustili prašičerejo, prenovili so hišo na domačiji, v njej sta zdaj na voljo dva sodobno opremljena dvosobna apartmaja, v katerih so ohranili prijeten duh prejšnjih časov. Vse pohištvo je obnovljeno v retro slogu. Prostori apartmajev so lahko, če gostje to želijo, med seboj povezani, skupna pa je velika kuhinja. Sicer pa gostitelji najraje kar celo hišo oddajo eni skupini ali družini. V ceno bivanja je všteta pokušina domačih izdelkov, gostje si lahko naročijo zabojček dobrot in si v kuhinji pripravijo zajtrk, gospa Nada pa jim z veseljem speče kruh. »Stavili smo na preprosto domačnost in toplino, ker si želimo, da bi se gostje pri nas počutili kot doma,« pravi Nada in našteva, da si lahko gostje za zajtrk poleg še toplega domačega kruha, pečenega v krušni peči, privoščijo prekmursko šunko in druge mesne izdelke, različne namaze, pašteto, zaseko, domače marmelade iz jurke, češnje, ribeza in mirabele. Oh, kako so se nam pocedile sline ob tem naštevanju! Za žejne ponujajo naravne sokove in vino, imajo tudi odlično bučno olje ... Vse to lahko najdete na policah trgovinice, ki spominja na shrambe naših babic.
Več v reviji Zarja št. 37, 13.9.2016
Galerija
Poglej vse fotografije (12)
