Pred meseci je zavrnil pogovor, češ da se noče preveč izpostavljati. Pa smo zdaj poleti poskusili še enkrat. Vztrajali smo, ker je Aleksander Lemut, direktor družinskega podjetja Fama, prava fama v trgovskem svetu – odpira trgovine na podeželju, od koder je večina trgovcev v strahu pred neuspehom že zdavnaj zbežala. Družinsko podjetje Fama namreč že četrt stoletja zapisuje uspehe. »Po vseh pričakovanjih bi morali že zdavnaj propasti,« pove v smehu simpatični direktor. »Zakaj smo še živi, če imamo proti sebi veletrgovce in diskontne verige? Najbrž tudi zaradi tega, ker od Fame živi osem članov naše družine, od nas so odvisne številne družine s primorskega konca.«

Dobra volja in preprostost direktorja, ki ima pod sabo 109 zaposlenih, sta že v prvih trenutkih prišli do izraza. Zelo je delaven, predvsem pa pošten, prekipeva od energije, rad veliko govori in se smeji, je redoljuben in skromen, sem slišala že pred prihodom v Vipavo.

Da skrbi za 26 objektov – za 16 svojih in sedem franšiznih trgovin, dva nakupovalna centra, v Vipavi in Sežani, in za novo veliko skladišče v Vrhpoljah pri Vipavi in se v zadnjem času ukvarja še z veliko akcijo povezovanja malih trgovcev v verigo ZMTS (Združenje malih trgovcev Slovenije) … Da je skromen, mi povedo že poslovni prostori podjetja. Njegova pisarna je presenetljivo majhna, pred njo v prav tako majhni sobi sedita Ingrid in Martina – »moj generalštab«, pohvali direktor dekleti, ki držita na vajetih finance.

Med smehom pravi, da ima žena Leonida, s katero sta pred 26 leti v garaži postavila podjetje Fama, največjo pisarno. Da sinova Tilen (32) in Robert (36), ki sta oba ekonomista in njegovi desni roki, sedita skupaj v majhni pisarni, se mu ne zdi nenavadno. »Človek preprosto ne potrebuje več kot to,« razloži direktor Lemut in doda, da v podjetju še nikoli niso delili dobička, da gre vse, kar zaslužijo, v vlaganja in da so vedno rasli počasi in previdno. »Nikoli ne gremo bliskovito naprej kakor drugi, ki to počnejo s krediti in brezglavo. Fama je danes največje podjetje v občini Vipava in med štirimi največjimi v upravni enoti Ajdovščina, kar ni malo, saj smo med velikimi konkurenti, kot so Fructal, Mlinotest in Indom.«

Kam rinejo Lemutovi?! Družina in zaposleni vlagajo dušo, srce in ves svoj prosti čas v to podjetje, poudarja Lemut. »Od nekdaj gojimo pripadnost svojemu okolju, zavedamo se, da prihajamo v kraje, kjer ni bilo preskrbe. In tam živimo z ljudmi z roko v roki. Naše trgovine so prava mesta srečevanja in druženja, lahko bi rekli, da funkcionirajo 'po starem' in imajo dušo. K nam prihajajo po veliko več kot le štruco kruha, pogosto so naše trgovine kraj, kjer človek dobi tudi razumevanje in celo tolažbo. Recimo v Bukovju, ki je na pol poti od Postojne proti Colu, lahko na poti v trgovino srečaš medveda, ker je tam zares divjina.«

Trgovine v odročnih krajih so pač posebna tržna niša podjetja Fama, ki jo dopolnjujejo vsako leto. Vsi se sprašujejo, kam »rinejo« Lemutovi in zakaj. »Zakaj? Pravzaprav kamor koli pogledamo, vidimo delo, posebej imamo radi pilotske projekte, kot je denimo Razvojna zadruga v Trenti. Na tem območju od Bovca do Kranjske Gore na 45 kilometrih ni bilo osnovne preskrbe. Zgradili smo market v vasi Trenta, zdaj se gradi market v vasi Soča, po tem območju križarijo trije kombiji potujoče trgovine. Vsi kampi imajo dvakrat na dan ponudbo v potujoči trgovini, preskrbujemo tudi gostinstva in planinske koče … Vse to je projekt, ki dokazuje, da se le da nekaj narediti. Stalnih prebivalcev Trente je le 211, toda ta trenutek jih je skupaj z obiskovalci 10.000! Nihče ni videl v tem tržne priložnosti, izgovarjali so se, da se za 211 prebivalcev ne splača odpirati trgovine.«

Aleksander Lemut poudari, da pri njih pošteno poslovanje ne pomeni, da ciljajo na dobiček, ker se ga, trdi, na podeželju ne da ustvarjati. Veseli so, če se pokrijejo stroški trgovine. Držijo se načela sedmih kilometrov oddaljenosti od velikih nakupovalnih središč, kar pomeni, da je zanje to meja, ko se posamezniku tudi finančno ne splača vedno peljati z avtom do trgovine.

Ne bi jim bilo treba pomagati majhnim pridelovalcem. Direktor Lemut, s katerim se sprehajam skozi nakupovalni center v Vipavi, stresa iz rokava različne številke in podatke. Razloži, da imajo v tem centru 12.500 artiklov, medtem ko mora imeti podeželska trgovina ustrezno ponudbo, kar pomeni od 2500 do 3000 izdelkov. Pove, da kupcem zagotavljajo sto izdelkov po trajno nizkih cenah, tako kot v velikih središčih in diskontih tudi pri njih dobijo štruco kruha za 99 centov in jogurt za 22 centov. Toda družina Lemut in vsi zaposleni si ne prizadevajo samo za nižjo ceno, temveč poskušajo ponujati tudi kakovost in različnost, hkrati pa bi radi promovirali in spodbujali majhne primorske dobavitelje.

»Čeprav bi lahko poslovali s samo desetimi dobavitelji, smo jih lani imeli 435, ki so nam vsaj enkrat kaj dostavili. To od nas seveda zahteva veliko več truda in nam ne bi bilo treba, toda na Primorskem je veliko majhnih pridelovalcev, ki poskušajo preživeti v težkih razmerah, in se spodobi, da jim kot lokalni trgovec želimo pomagati. Kupec se zaveda, da so pri domačem pridelovalcu razmere za pridelavo ekstremne in da ta izdelek ne more biti poceni. Računamo pa tudi na to, da je sodobni potrošnik vsak dan bolj ozaveščen: ve, kaj želi jesti, in ceni takšno ponudbo, ta pa se bo čez čas izkazala za dobro in bo v prihodnje naša primerjalna prednost.«

Pokaže nam zabojček namiznega grozdja iz Vipavske doline in razloži, da je to izjemna ponudba – slovenskega namiznega grozdja pri nas ne dobimo v trgovinah, drugod ponujajo grozdje iz Južne Afrike, Argentine, Čila. »Kmet je z nami sklenil ugoden dogovor in evo: spet imamo čudovit projekt.«



Več v Zarji št. 35, 30.8.2016