Kratek odgovor je ne (kar pa ni razlog, da bi tu nehali brati), tudi po žeblje ali pecilni prašek je treba stran, precej daleč stran, po drugi strani pa si v starem delu mesta lahko nakupite skodelic s šaljivimi napisi, kolikor vam jih srce poželi in denarnica zmore. Odpravili smo se po sledeh vedno bolj ogorčenih vzklikov, da domnevno srce Ljubljane ni več pravo srce mesta, da je samo še lepa turistična razglednica za tujce, domačinom predraga in prehrupna.
Takole sem že od nekdaj definirala dopust: zares začutiš, da si na dopustu, ko sediš v prijetnem lokalčku ob živahni ulici, gledaš kako gre svet mimo in čas ni tvoj gospodar. Nisem bila na počitnicah, čas je bil nekako srednje tečen, po vseh drugih kriterijih bi bila pa prav lahko na dopustu, okolica je bila naravnost pocukrano srčkana in mnogojezični svet se je lagodno valil mimo. Razen kadar se je za hip ustavil, da s telefonom naredi selfi. Sedela sem v senčni ulici Stare Ljubljane, okrog mene so se vrtinčili pogovori v vseh jezikih Babilonije, iz počenega kozarca sem srkala limonado s kumarami za tri evre in premišljevala, kako sem si tam nekje v svojih dvajsetih želela stanovati v Stari Ljubljani. In kako zdaj le še enkrat ali dvakrat na leto zaidem v Staro Ljubljano, ki se med tem vsakič toliko spremeni, da mi je vse novo. Dom je v predmestju, služba na obrobju, nakupi v odmaknjenem predelu, namenjenem izključno zapravljanju, kaj naj torej Ljubljančan sploh še išče v Stari Ljubljani? Ljubljančanka sem, ampak tole ni več moje mesto. Lépo, to že, slikovito, vsekakor, ampak nič več moje. Bom pa še kdaj prišla na izlet, obljubim.
Življenje v razglednici: če se sprehajaš po trgih in uličicah Stare Ljubljane kot turist, si lepšega in boljšega verjetno ne moreš želeti: premajhno je, da bi se zares izgubil, a dovolj veliko, da najdeš kotiček zase, vsak pogled ponuja možnost za fotografijo, vsi znajo angleško, napisi v izložbah so skoraj izključno v angleščini ali v najslabšem primeru dvojezični, v vsaki luknji je kafič, za vsakim vogalom hostel in še tako zakotna ulica premore vsaj eno restavracijo.
Če pa sredi te razglednice stanuješ, dan in noč, poleti in pozimi, seveda iščeš drugačne stvari: samopostrežnih trgovin ni več, bankomati so redko posejani, banke ni nobene, kruh se pa da kupiti – izbirate lahko med hrvaško verigo Mlinar ali nemško Backwerk, ne recite torej, da ni izbire – lahko kupite tudi nakit, naravne izdelke za nego telesa, majice, starine, oblačila in čeveljce, pa spominke, jasno!, ne boste pa našli praktičnih stvari za gospodinjstvo. Kar pomeni, da se morate, tako kot vsi Ljubljančani, odpraviti v katerega od megasuperhipermarketov, ampak za razliko od predmestnih Ljubljančanov, ki si nakupe potem z avtom pripeljejo do domačih vrat, vi tega ne morete, ker z avtom ne smete v stari del mesta. Taksi torej? Ne, tudi taksi ne sme tja. Ostane vam še brezplačni električni kavalir, ampak tega je treba naročiti, tako da tedenski nakup špecerije in toaletnega papirja postane zapletena logistična operacija. Ob misli na nakup in dostavo novega hladilnika ali pohištva se naredi kepa v želodcu. Drži pa, tega ne morem zanikati, da si lahko date prav v srcu mesta popraviit čevlje: v Trubarjevi sem našla čisto pravo, staromodno popravljalnico čevljev, kjer pa bržkone ni velikega navala, saj napis – samo v slovenščini – obvešča, da si poleti ob petkih vzamejo prosto.
Disciplinirajte cvetlična korita: in tudi tega ne gre tajiti, v Stari Ljubljani ne boste ostali lačni: na rečnih nabrežjih, katerih imena še vedno brezupno mešam, se gnetejo bistrojčki in restavracije, mize na pločnikih so mimoidoče izrinile na sredo ceste, pa jih je očitno še vedno premalo – med osmo in deveto zvečer, ko so turisti najbolj lačni, ni nikjer nobene proste mize. Pozneje se kakšna najde, a natakar, ki te ogovori v tujem jeziku, je videti šokiran, ko odgovoriš slovensko. Pozneje, ko prinese račun, je jasno, zakaj Slovenci ne večerjajo tam – za ta denar bi se spodobno najedli tudi v Londonu ali Berlinu.
Daleč od oči turistov pa medtem stanovalci v osrčju mesta bijejo, tihe, zagrizene in večinoma vnaprej izgubljene bitke s sosednjimi lokali in mestno upravo: pritožbe zaradi smradu po hrani, zaradi prepolnih smetnjakov, zaradi predolgega obratovalnega časa, preglasne glasbe, prehrupnih gostov, ki se nočejo spokati domov in lulajo po vogalih. Nekaj jih rešijo, kadar sta se obe strani pripravljeni dogovarjati, druge že leta hirajo po sodiščih.
Vsega pač ne moreš urediti z reguliranjem, čeprav se mestna uprava trudi – lanskega decembra sprejeti Odlok o posebni rabi javnih površin v lasti MOL ima poseben člen celo za podivjana cvetlična korita (»Videz in zasaditev cvetličnih korit ne smeta biti moteča za okolje mestnega prostora.«), določa pravila za postavitev stojnic in gostinskih vrtov, za javne prireditve, za snemanje filma ali reklamnega spota – teh je v mestu na grozo prebivalcev centra vedno več –in tudi pouličnim glasbenikom so prirezali krila: igrati smejo od desetih zjutraj do desetih zvečer, na najbolj turističnih ulicah pa smejo med tednom začeti šele ob štirih popoldne. Brez ozvočenja, lepo prosimo.
Več v Zarji št. 33, 16.8.2016
