Že deset let jo je preganjala misel, da bi nekoč kar šla in se izgubila, pri 26 letih pa si je željo uresničila. Najprej je šla čez švicarske Alpe. Tako je bilo notranje vodilo, a je bilo preveč snega, tako da se je na prvi tretjini poti obrnila in se z vlakom odpeljala del poti do Savone v Italiji, od tam pa z ladjo na Korziko. Tam pa peš v gore. Prvič je začutila, da kljub enoletni psički, ki jo spremlja na tej poti, potrebuje stik s človeškim bitjem. Prvič v življenju je začutila, da je družabno bitje. In se je spomnila razstave, ki jo je obiskala še v Švici, o skupnosti Longo Mai blizu Celovca. V glavi ji ni dalo miru, dokler ni prišla do dobrih ljudi v Železni Kapli. Želela je ostati nekaj dni, pa je ostala dva tedna in lahko bi še veliko dlje, a jo je nekaj gnalo naprej, v Slovenijo. Bila je na poti peš čez prelaz Jezersko, ko ji je ustavila mlada ženska in jo pripeljala na našo stran. Potem je sledila reki Kokri. Tam sta se najini poti za nekaj ur križali.
Več v Zarji št. 33, 16. 8. 2016
