Ljudje z downovim sindromom so sposobni, vztrajni in zmorejo ogromno. To se je pokazalo tudi v Firencah, kjer je vladal pravi olimpijski duh – zmagovalka je z objemom tolažila svojo nasprotnico, vladalo je eno samo veselje, druženje, prijateljstvo – to bi morali doživeti naši olimpijci, je še polna vtisov pripovedovala Ivana Šošter, Alenova mama in članica naše male slovenske delegacije. Ta je bila bolj prijateljsko-družinska, kar pa ne pomeni, da je bilo tako tudi pri drugih državah. Polovica udeležencev specialnih iger je bila plavalcev (druge discipline: sinhrono plavanje, atletika, tenis, namizni tenis, judo, dvoranski nogomet in gimnastika), torej je bila to najmočnejša disciplina, ekipi iz Avstralije in Brazilije so poleg trenerjev sestavljali tudi maserji in psihologi. Slovenci so samo strmeli in se čudili.
Osebni rekord. Alen plavanje trenira že deset let in se redno udeležuje slovenskih in tujih tekmovanj. Lani je bil v svoji kategoriji državni prvak, letos podprvak, v Firence pa se je uvrstil, ker je dosegel olimpijsko normo. Tam je tekmoval z možmi, starimi tudi 35 let, in tako je bil med mlajšimi, zato ima v prihodnjih letih še veliko rezerve za napredek. Volje za trening mu ne manjka. Še posebej zdaj, ko je na igrah odplaval svoj najboljši čas. Na 400 metrov prosto je bil njegov osebni rekord poprej 9:07, na tekmi v Firencah je plaval kar 8:04. »Neverjetno, kako je svoj rezultat izboljšal v pravi konkurenci!« je vesela njegova prva navijačica – mama, ki opozarja, da v Sloveniji osebe z motnjami v duševnem razvoju, med katere spadajo tudi osebe z downovim sindromom, nimajo enakovrednega statusa invalidov športnikov. »V sekcije športnih dejavnosti se lahko vključujejo samo rekreativno pri posameznih društvih, možnosti rednih treningov so v večini onemogočene. Imamo tudi specialne olimpijske igre, ki res vključuje tekmovanja za osebe z motnjami v duševnem razvoju in so razvile sistem od regijske do svetovne ravni, kar je dobro, toda tu manjkajo redni treningi in prav to, kar smo v svetovnem obsegu doživeli na teh igrah v Firencah.«
V športu vidi izjemno naložbo in ne, medalja ni končni cilj. »Treniraš zato, da vzdržuješ svoje telo, in prepričana sem, da je to naložba družbe v zdravje vseh državljanov, tudi oseb z invalidnostjo kakršne koli vrste. Naj bo to naše sporočilo s teh fantastičnih iger in to, da se zavedamo, da živijo med nami osebe z motnjo v duševnem razvoju, da so lahko enakovredne, da lahko trenirajo in tekmujejo v svojih disciplinah ter da se jim mora priznati status športnika invalida, zaradi česar lahko nato prosijo za donacije.«
Ponosni na zastavo. Dnevni strošek iger v Firencah, ki so trajale ves teden, je bil 100 evrov, živeli so v pravi olimpijski vasi, se z vsemi udeleženci vsak dan družili v skupni dvorani, od sprejema pred mestno hišo do poslovilnega gala večera je bilo vse vrhunsko organizirano, z ogromno prostovoljci, ki so nepogrešljiva sila tudi v velenjskem plavalnem klubu. Ta in občini Mislinja in Nazarje, v katerih tekmovalca domujeta, so jim omogočili sodelovanje na specialnih olimpijskih igrah.
Slovenska zastava je ponosno plapolala med drugimi zastavami sveta, Alen in Urban pa sta bila borbena, v njiju je rasla želja po treniranju, delu in vztrajnosti. To promovira tudi Peter Prevc, velik Alenov vzornik. Zaradi športa je Alen drugačen, samozavestnejši, komunikativen, rad hodi v šolo, še posebej ga zanima svet, živali. Zaradi discipline, ki vlada na treningih, zdaj ni več užaljen, če ga kdo kritizira, upošteva navodila, sprejme kritiko, popravi napake. »Če otroka samo božaš in mu govoriš, da je najboljši, mu lažeš in mu s tem ne koristiš,« konča Ivanka Šošter. Njihov Alen pa bo odslej še bolj strasten športnik. Vsako jutro že zdaj začne s telovadbo v domači sobi za fitnes. Če bo operacija njegove noge uspela, bomo zanj zagotovo še slišali.
Zarja št. 32, 9.8. 2016
