Tujerodne vrste, denimo japonski dresnik, orjaški dežen, zebraste školjke in harlekinske pikapolonice, so živ dokaz globalizacije. V svojem zadnjem projektu z naslovom Preživetveni komplet se z njo ukvarja umetnica Maja Smrekar. Človek sicer že tisočletja vpliva na ekosistem tudi s širjenjem invazivnih rastlin in živali, ki spodrivajo izvorne domače vrste. Z globalizacijo pa je sam postal »največja invazivna vrsta na planetu«.

Ker Smrekarjeva »zgolj komentira in opozarja na obstoječe«, njen preživetveni komplet sestavljajo stvari, izdelane iz invazivnih vrst. Prepleta jih s tradicionalnimi – starimi skrinjami, panjskimi končnicami. Na njih se sicer drži izvornega likovnega sloga, motivi pa so prikazi tujerodnih rastlin in živali, ki velikopotezno spodrivajo in preraščajo domače, podobno kot globalni mastodontski neoliberalni koncepti spodrivajo lokalno ekonomijo. In tako kot ni mogoče izkoreniniti tujerodnih vrst, ki so se razrasle, trdovratno koreninijo in številne celo strupene vplivajo na naše zdravje, tako nas prerašča globalizacija. Zato je, pojasnjuje umetnica, »čustveni okvir tega projekta zelo žalosten. Ker smo vse bolj zakoreninjeni v ta proces in bomo vse težje iz njega izstopili.« V tej maniri avtorica razmišlja o prihodnosti in napoveduje, da bo človek v prihodnje moral ne samo iskati vodo, ker bo ta privatizirana in ne bo več tako dostopna kot zdaj, ampak bo moral s seboj in v sebi nositi svojo kulturno dediščino – saj te v sedanjem globalizacijskem tempu s časom najbrž ne bo več.

Namaz iz japonskega dresnika. S tako razlago je pred kratkim Maja Smrekar v Mariboru vabila k nabrežju Drave nabirati čim manjše in čim mlajše vršičke japonskega dresnika. Očiščenim bi v posodi dodali kislo smetano in jogurt ter vse skupaj zmešali s paličnim mešalnikom v namaz. Nabrana stebla bi narezali na kolencih, kjer je prekat in zapira votlo steblo, potem pa bi vsak kos vzdolžno razpolovili na nekaj centimetrov dolge »čolničke«. Posode iz japonskega dresnika bi napolnili s kremo, naložili na krožnike in si privoščili »invazivno malico«.

Eden največjih organizmov ženskega spola. Japonski dresnik je sorodnik kislic, izvira pa iz vzhodne Azije. V svojih koreninah vsebuje mnogo antioksidanta resveratrola; za prehrano uporabljamo zgodnje pomladne poganjke, vršičke odraslih rastlin, popke in cvetove. Avtorica ga je izbrala zato, ker ga je ogromno ob naših rekah in potokih. »Pa tudi ker je ta rastlina samo ženskega spola in tako so vse druge kloni iste rastline. Kar pomeni, da je to eden največjih organizmov ženskega spola na svetu.«

Ljudje bi si morali pripovedovati zgodbe. Umetnica si je vse dogajanje zamislila tako, da bi se ljudje, medtem ko bi pripravljali namaz in izdelovali posode iz votlih stebel, pogovarjali in tako skušali ozavestiti stara vprašanja. Prav o tem namreč govori Donna J. Haraway, filozofinja, ki je po razmislekih zelo blizu Smrekarjevi. »V svoji zadnji knjigi, ki bo izšla jeseni, se tudi sama upira cinizmu časa. Pravi, da bi se za boljšo skupno prihodnost morali ljudje poslušati med seboj in si pripovedovati zgodbe. Tudi moj upor je ravno v tem, da nisem cinična. Prav tako ni dobro, da smo sentimentalni. Najpomembneje je, da smo empatični, sočutni, čustveno globlje povezani, a ne samo do soljudi, ampak do vsega okoli sebe. Po moje ima družba, ki to premore, boljše možnosti za obstoj. Veliko večje kot taka, ki temelji na cinizmu ali pa na suhoparnih statistikah. Kar, vidimo, vodi v strahotno zbirokratiziranost, s katero se moramo spopadati v svojem vsakdanu.«

Več v Zarji št. 31, 2. 8. 2016