Družinske tragedije so bile zmeraj sočen travnik, po katerem so se pasli mediji, zadnje čase pa čedalje bolj tudi politika. Še posebej hudo (in zanimivo) je, kadar so vmešani otroci. Vsem se smilijo, vsi bi najraje linčali krivce še pred sodno obravnavo, nujno je treba popljuvati vse državne ustanove, ki so vpletene v reševanje otroških usod, iz drame koroških dečkov se slastno napaja tudi bodoča politična stranka. Kaj pa otroci? Kako bosta fantka dojemala okolje in sebe čez leto, dve, v šoli, takrat ko ju bo razganjalo od hormonov in preobčutljivosti, in nekega dne, ko bi naj bila modra in zrela, pa morda zaradi številnih okoliščin ne bosta? Sta zdaj, pri rejnikih, obdana s strokovnimi delavci z ustreznih področij, res objokana?

V uredništvo smo dobili pismo bralke, iz katerega sem izluščila naslov tega članka – takole piše: »Razmišljam o dogodku v zvezi z odvzemom malih bratcev v Velenju in kako to, da nikjer nisem zasledila, da bi kdo javno apeliral na zdajšnje skrbnike? Namreč tako, da bi potrkal na njihovo vest in jih spodbudil, naj sami poiščejo pot do starih staršev in ohranjajo stik. Verjetno tudi njim ni lahko, ko gledajo objokana fanta ... Po mojem mnenju bi znali pisci vaše revije najbolj taktno in udarno napisati članek o tem.« Podpisana je Sabina, priimek in naslov hranimo v uredništvu.

Zelo veliko dobronamernih ljudi, kot je naša bralka, išče te dni rešitve za kolobocijo, ki se dogaja. Žal premoremo predvsem veliko čustev, pa premalo znanja, da bi lahko predlagali kaj posebno pametnega. Številni iz stroke, ki sem jih dregnila, preprosto nočejo govoriti o zadevi, ker imajo premalo informacij.

Je pa vsem jasno, da mora biti razlog, zakaj pristojni center za socialno delo ni pustil otrok v družini starih staršev, zares močan in da to niso niti starost dedka in babice, niti premajhno stanovanje, niti to, da nočeta voditi otrok k očetu v zapor. To troje se pač svaljka v javnosti. Vsega drugega pa zaradi varstva podatkov ne smejo povedati. V javnosti lahko govorijo dedek in babica, odvetnik in cela plejada varuhov družin in otrok, državne ustanove pa ne. Ima to v tej očitni godlji še kakšen smisel? Mar vendarle ne obstaja skrajna točka, ko se predpisi umaknejo razumu in logiki? Ker če ne bomo povedali zgodbe v celoti, se ne bomo iz nje ničesar naučili. Bi pa bilo pametno in nujno, ko bi se.

Več v Zarji št. 23, 7. 6. 2016