Recimo – na enem od letošnjih prvomajskih kresovanj so mladeniči iz organizacijskega odbora navili zvočnike do konca, iz njih pa so odmevale »ne boš ti meni zizike majal« in podobne umetnine tako glasno, da se ljudje niso mogli med seboj niti pogovarjati. Okrog ognja je tekalo veliko otrok, mnogi so morda prvič videli ogenj v živo, in starši so le s težavo prekričali nasilno glasbo, ko so jih opozarjali, naj bodo previdni. Se imamo pravico pritožiti? No, seveda, uspeh je pa vprašljiv.
Nihče seveda ni pričakoval, da bodo na tistem kresovanju nekje na Primorskem ves večer vrteli Internacionalo in Le vkup uboga gmajna, čeprav se je vsaj moji generaciji kolcalo po kakšni harmoniki in narodnih pesmih, ki v nobenem primeru ne bi mogle biti preglasne. Tako pa so se eni prizanesljivo nasmihali, drugim je bilo morda glasbeno razgrajanje všeč, tretji pa smo protestno odšli. Nihče pa ni mladeničem, ki so sedeli za zvočniki, kjer ni bilo tako hrupno, povedal, da je vse skupaj preglasno in tudi nekoliko neprimerno. Če sami tega ne vedo, le kako bi sprejeli tovariško kritiko?
Spokajte se! Preglasna glasba je lahko znak, da nas hočejo odgnati. In to čim prej. Gostje, ki so sedeli nekega nedeljskega popoldneva na terasi sredi Ljubljane, kjer so stregli pico, so potrpežljivo prenašali glasbeni hrup, ta je bil tako močan, da niso mogli ugotoviti, kaj sploh odmeva iz zvočnikov. Ko se je eden le pritožil, je natakar (morda pa je bil celo lastnik) besno ugasnil glasbo, zato pa prižgal prenos formule 1. Tega mu pač ne BODO prepovedali. Seveda so se gostje pobrali, kar je očitno hotel, pice so zavili v papir, nihče mu ni dal napitnine in mnogi so obljubili, da jih ne bo več videl.
Nekaj podobnega se je zgodilo ob visokem jubileju celjske gimnazije. Povabili so seveda nekdanje učence, ti so imeli z dijaki popoldanske delavnice, zvečer pa sta bili slovesnost in zabava. Ta je bila očitno prepuščena mulariji. Seveda so navili glasbo, ki jo imajo radi, tako na glas, da so se nekdanji dijaki, ki se morda niso videli petdeset let, pobrali domov, da so lahko dijaki, ki se vidijo vsak dan, mirno žurirali. Ko se ne moreš več pogovarjati in ti v glavi razbija, pač greš.
Več v Zarji št. 19, 10. 5. 2016
