S svojo domiselno idejo mestnega plakata je Ana Kompara, štiriindvajsetletna absolventka magistrskega študija arhitekture, postavila ogledalo družbi in zmagala na 6. TAM-TAM-ovem družbeno odgovornem natečaju Plaktivat s temo sovražnega govora. K sodelovanju jo je pritegnila abstraktnost te teme – pri ustvarjanju se ji pred očmi vedno pokažejo asociacije, tokrat pa jih začuda ni bilo, zato je bil plakat zanjo še večji izziv.
Kakšen je vaš prvi vzgib ob stvareh, ki sicer ljudi pripravijo do sovražnega govora? Preštejete do deset, preden kaj rečete?
Mene recimo razjezi, če me nekdo skoraj povozi na prehodu za pešce, neprijazen voznik avtobusa, ki ne ustavi, ko vidi, da nekdo teče za njim, pa vrivanje v vrsto … Takrat pomislim, da bi komu kaj rekla, a ne rečem. Mislim, da se je fino malo pomiriti in počakati, da naval čustev mine, potem vidiš stvari malo drugače.
Kako vaši vrstniki izkoriščajo moč besed? Prej ranijo ali z njimi celijo? So strpnejši kot druge generacije?
Mislim, da je moja generacija strpnejša do drugačnih, do manjšin in drugih ras, kot so starejše generacije. Mi smo bolj nezadovoljni, razočarani in jezni nad stanjem v družbi. Ko sem se vpisala na fakulteto, se je začela kriza in vseskozi smo poslušali, da ne bomo dobili službe. Vse življenje že poslušamo o boljših časih, čutimo nostalgijo starejših za preteklostjo in bojazen pred prihodnostjo. To človeka bremeni in težko najde pogum za začetek. Če se torej pri moji generaciji pojavi sovražni govor zaradi emigrantov, je to bolj zaradi strahu, da zaradi njih ne bodo dobili dela, kot pa zato, ker so druge rase, vere … Jaz to čutim tako. Na splošno pa se zdi, da znamo ljudje z besedami bolj raniti, premalo se zavedamo, da lahko z njimi naredimo tudi veliko lepega. Pravzaprav lahko z njimi tudi zdravimo. Lep primer je, kako lahko mama z besedami pomiri svojega otroka, kadar se udari.
Več v Zarji št. 19, 10. 5. 2016
