»Vedno znova pridem in odidem, da bi se vrnil,« je vodilo stalnih gostov te družinske kmetije na obronkih Pohorja. Tako so zapisali. In teh, zvestih in zaljubljenih v to oazo za oddih, se je v četrt stoletja nabralo kar veliko.
Ekološko in domače. Z besedo ekološko se družina ne hvali kar tako, ekostandarde tu upoštevajo več kot desetletje. Vrhunec ozaveščenosti je marjetica EU, uradni znak Evropske unije za okolju prijazne turistične namestitve. Vsako leto jo skrbno podaljšujejo, lani pa so prejeli še priznanje zelena namestitev (green accommodation), ki ga podeljuje Slovenska turistična organizacija; ima ga le sedem namestitev na sončni strani Alp.
Seveda je za naziv najprej in predvsem zaslužna na kmetiji pridelana hrana. Sčasoma sta Vilma in Tone dodajala zeleno elektriko, zalivanje z deževnico, skrb za ločeno zbiranje odpadkov, varčevanje z energijo, ekološka čistila ter vpeljala nešteto drobnih navad in pravil, ki plemenitijo človekovo ravnanje z naravo.
Tudi beseda »domače« tu pomeni ponos, saj namreč na kmetiji sami pridelajo več kot 80 odstotkov hrane, ki jo ponudijo gostom. Med »preostalo« lahko vštejete kakšno mineralno vodo ali kaj podobnega, kar so prisiljeni kupiti, vse drugo pa družina pridela na 12 hektarih zemlje: zelenjavo, meso, mesne izdelke, mleko in mlečne izdelke, sadje ter odlična vina in domače sokove. Imajo govedo, prašiče, zajce, kokoši, kozličke, race, ovce, izdelujejo salame, pohorsko bunko, pašteto, klobase, vlagajo zelenjavo, pripravljajo slivovo, ribezovo, jagodovo, malinovo, rabarbarino marmelado … Nabirajo gobe, kostanj, regrat … Med našim obiskom je Urška pripravljala neskončne kozarce regratove marmelade.
Seveda pečejo različne vrste kruha, izdelujejo testenine …, vse iz domačih jajc, za katera gosti (najbolj otroci) tekmujejo, kdo jih bo nabral več, še toplih izpod kokošk nesnic. Nemalokrat čakajo v vrsti, kdaj se bo katera oglasila. Kar nekaj izkušenj imajo Topolškovi z otroškimi tabori na svoji kmetiji, že generacije so zrasle ob doživetjih pri njih, kjer so bili »zaposleni« od jutra do večera in spali v šotorih na travniku ali na seniku in v neposredni bližini domačih živali. Nepozabni spomini tako za otroke kot za njihove starše.
Popolnoma uigrana družina. O kuhi in peki gospe Vilme pa sploh ne kaže izgubljati besed. Gospa namreč redkokdaj zapusti ognjišče in preda kuhalnico hčerki Urški. Urška je predvsem sommelierka, komunicira z gosti in je mlada šefinja ter organizatorka z izkušnjami, ki jih je dobila v toplicah Olimje, Rogaška itn., predvsem v tistih, ki imajo velnes.
Celoten članek preberite v reviji Zarja št. 18. 3. 5. 2016
