Bil je 1. april, ko sem na spletni strani avtobusne postaje Ljubljana našla ugoden paket za ogled Blejskega otoka. Za 20 evrov bi se z avtobusom pripeljala na Bled, natančneje na Mlino, in se tam presedla na električno pletnjo Sinaj. Če pa bi na Bled prišla s svojim avtom, bi za paket plačala le osem evrov. Na otoku bi lahko preživela ves dan, saj naj bi ladjica na otok in nazaj vozila vsako uro. Mimogrede, pletnja je bila videti čisto taka kot vse blejske pletnje, le vesla so manjkala. V ceno paketa sta bila všteta še vstopnica za ogled cerkve in razglednega zvonika ter bon za potičko in pijačo v lokalu na otoku. Poleg tega, da bi prihranila najmanj 15 evrov, me je še najbolj pritegnilo, da me nihče ne bi podil z otoka, v nasprotju s ponudbo pletnjarjev, ki za prevoz zaračunajo 14 evrov in ti na otoku dovolijo biti le dobre pol ure.
Dober teden po tem, ko so pletnje spet prevažale turiste na otok, sva se s fotografom pomešala v skupino angleških turistov. Bilo je sredi tedna, okoli tretje ure popoldne. Enajst se nas je nabralo, ko se je pletnjar odločil, da nas je zadosti na krovu, da lahko odrinemo. Dan prej, ko sem klicala na turistično društvo in spraševala o voznem redu, mi je gospa prijazno razložila, da pletnjarji voznega reda nimajo. Ko smo se posedli, je gospod v srednjih letih zavihal rokave in začel veslati. Trudila sem se, da bi ga zapletla v pogovor, pa ni bil preveč zgovoren. Najprej sem mislila, da zato, ker je prevažanje dobro rejenih turistov naporna reč. Potem pa se je le malce odprl in mi razložil, da veslati pletnjo seveda ni najlažje, ni pa niti tako utrudljivo, saj gre za posebno tehniko. Pred drugo svetovno vojno so za vesla bojda prijele tudi ženske. Po 25 minutah, nekaj navdušenih vzdihljajih turistov in neumornem šklocanju fotoaparatov smo pristali. Med izkrcavanjem sem pletnjarja med smehom vprašala, ali me na otoku čakata tudi potička in sok. Malce začudeno me je pogledal, potem pa se je še on zasmejal. »To pa ni naš paket. Čeprav bi ga lahko tudi mi imeli, če bi hoteli.« Pa jim seveda ni treba, saj so zdaj edini kralji na jezeru. Mi je pa povedal, da po novem lahko na otoku ostanem dlje kot pol ure. In kako bom prišla nazaj, me je zanimalo? Z drugo pletnjo. Eno je teorija, drugo praksa. Zdaj, ko še ni toliko turistov, mogoče že, kaj pa poleti, ko bodo vse pletnje polne? S fotografom sva se odločila, da preveriva, kaj lahko človek na otoku doživi v pol ure. Rezultat? Eno hitro kofetkanje, nekaj fotografij in precej hitra hoja. Da o ogledu cerkve in zvončku želja, za katerega nama je seveda zmanjkalo časa, sploh ne govorim. In koliko je najin pletnjar zaslužil? Na krovu nas je bilo 11. Od vsakega je pobral 14 evrov, država mu je pobrala 9,5 odstotka davka, torej je za uro veslanja dobil 139,37 evra. Ni slabo. In če malce špekuliram: Blejski otok menda letno v povprečju obišče 150.000 ljudi, samo lani jih je 130.000 plačalo vstopnico za ogled cerkve Matere Božje z razglednim zvonikom. Domnevam, da jih je večina na otok prišla s pletnjo. In 14 evrov krat 150.000 je …
***
In koliko je najin pletnjar zaslužil? Na krovu nas je bilo 11. Od vsakega je pobral 14 evrov, država mu je pobrala 9,5 odstotka davka, torej je za uro veslanja dobil 139,37 evra. Ni slabo.
***
Blejski otok menda letno v povprečju obišče okoli 150.000 ljudi, samo lani jih je 130.000 plačalo vstopnico za ogled cerkve Matere Božje z razglednim zvonikom. Domnevam, da jih je večina na otok prišla s pletnjo. In 14 evrov krat 150.000 je …
Več v Zarji št. 17, 26. 4. 2016
