Prav na dan, ko so Avstrijci zaradi begunske krize znova napovedali nadzor na mejnih prehodih, sva se s fotografom napotila v Železno Kaplo, obmejno občino na avstrijskem Koroškem. Med vožnjo sva se zapletla v pogovor in skorajda zapeljala mimo zapornice na mejnem prehodu, a so naju cariniki mrkih obrazov ustavili ter nama pokazali z roko popisan papir, ki določa pregled dokumentov. Neprijetna izkušnja in žalosten spomin na nekdanjo zaprtost, ki jo vsiljuje meja med evropskimi državami.
Med vožnjo po ovinkastih cestah skozi te lepe koroške kraje se mi je ves čas zastavljalo vprašanje, kako smo lahko mislili, da se nas ne more dotakniti dogajanje na območjih, kjer vladata vojna in nasilje, območjih, kot so Sirija, Irak, Afganistan, Somalija. Mislili smo, da so vsi ti spopadi neskončno daleč od Evrope, zdaj pa so pred nami njihove žalostne posledice. Imamo nesrečne begunce, ki sta jih obup in žalost pripeljala tudi v najodročnejše kraje, kot je, denimo, to mestece, ki je kakšnih 15 kilometrov oddaljeno od prelaza Jezersko. Ob cesti blizu dveh hiš v Beli, ki je sicer precej daleč od Kaple, sva opazila nekaj fantov temnejše polti. V obeh hišah so nastanjeni moški. Malce pozneje sva srečala skupino žensk, ki so se iz hiše v Kapli odpravile po nakupih.
Pogum in dobro srce slovenskega župana
Občina Železna Kapla ima od leta 2009 slovenskega župana Franca Jožefa Smrtnika, postavnega kmečkega fanta iz Kort, ki se ukvarja z gozdarstvom. Je prvi koroški Slovenec, ki je bil izvoljen za župana, in lahko bi rekli, da je v politiko prinesel zdravo kmečko pamet. Sovaščani ga spoštujejo in podpirajo. Ko je leta 2013 drugič kandidiral za župana in je imel kar štiri neslovenske protikandidate, mu je predvolilni boj zasolila še begunska politika. Vse je kazalo, da bi mu lahko spodmaknila županski stolček.
Takrat je namreč iz Italije v Evropo prišel prvi begunski val in takratni koroški deželni glavar Gerhard Doerfler je kapelskega župana Smrtnika vprašal, ali bi imel kaj proti temu, da v njegovi občini namestijo 55 beguncev. Smrtnik je privolil, nato pa se je nanj vsul plaz očitkov, češ da je ravnal samovoljno in da se pred odločitvijo ni posvetoval z občani ter občinskim svetom. »Sem ponosen član slovenske narodne skupnosti, a župan sem tako za slovensko kot za nemško govoreče občane. Takrat sem osebno obiskal vseh 900 gospodinjstev, pogovarjal sem se z ljudmi, imeli smo neskončno veliko sestankov in na njih sem se zavzemal za to, da sprejmemo begunce. Med drugim sem ljudem govoril o naši dobri izkušnji, ko smo med vojno v Jugoslaviji sprejeli 200 družin in so se te odlično vključile v našo skupnost. Petdeset jih je ostalo tukaj, kupili so stare hiše, jih prenovili, v šolah imamo kup otrok, v vrtcu je deset malčkov. Zagotavljal sem jim, da nam ti ljudje ne morejo škoditi in da lahko celo popestrijo življenje naše občine. Poudarjal sem dejstvo, da se naši mladi selijo drugam, saj po končanem študiju v glavnem ostajajo v večjih mestih,« je pripovedoval župan Franc Jožef Smrtnik.
Vztrajal je, da v kraj sprejmejo begunce, čeprav je tvegal uspeh na volitvah. To priča o njegovi pogumni osebni drži. Po naravi je humanist, prepričan, da je naša dolžnost, da se zavzamemo za ljudi, ki potrebujejo pomoč. »Slovenski narod se je moral v vsej zgodovini bojevati za preživetje. Tudi moji starši in sorodniki so morali v begunstvo – na silo ali v boju za preživetje. Zato bi morali Slovenci bolje razumeti stisko vseh teh ljudi,« je bil prepričan moj sogovornik.
Galerija
Poglej vse fotografije (3)
