Že dober teden se vsa Slovenija ukvarja s šestimi mladoletnimi begunskimi otroki, ki si jih zaradi protesta nekaterih staršev niso upali nastaniti v dijaškem domu v Kranju. Starši so ravnateljici zagrozili celo z izpisom svojih otrok iz dijaškega doma. Še več, proti nastanitvi teh otrok je bilo tudi 24 profesorjev z Gimnazije Franceta Prešerna, ki stoji v neposredni bližini dijaškega doma.

Medtem ko v Kranju vre, v Lescah, vasici, od Kranja oddaljeni le dobrih 20 kilometrov, že skoraj tri mesece v kriznem centru Kresnička živi desetletni afganistanski deček. Mi ga bomo imenovali Ahmed. Dva meseca so mu v centru delali družbo še trije fantje, prav tako begunci, stari od 12 do 16 let. Življenje dečka, ki je na svoji poti doživel zelo hude stvari, se zdaj počasi postavlja v normalne okvire. Zadnji mesec mu največ pomeni druženje z vrstniki. Vsako popoldne preživi eno uro v bližnji osnovni šoli. Otroci so ga takoj sprejeli za svojega in se radi družijo z njim. Dečki zato, ker je izvrsten nogometaš, deklice pa zato, ker jih zna nasmejati. Če verjamete ali ne, niti eden od staršev se ni prišel v šolo pritožit, ker se njegov otrok druži z malim beguncem. Tudi sosedom kriznega centra – hiša stoji v strnjenem naselju – ni niti na misel prišlo, da bi organizirali kakšen protestni shod.

Ko se ponoči priplazijo pošasti. Mali Ahmed je očaral tudi zaposlene v kriznem centru. »Je zelo prilagodljiv fant in hitro navezuje stike. Zelo je tudi inteligenten in se rad uči. Razume že precej slovenskih besed. Včasih nas je spraševal, kaj praviš, kaj praviš, sedaj pa že dobro govori angleško in slovensko. Hodi tudi na tečaj angleščine, najbolj pa uživa na tekvandoju, kjer lahko sprosti energijo. Je zelo živahen fantič, ki ga nikoli ne boste našli posedati v kakšnem kotu,« pove Martina Sodja Alič iz Kriznega centra za mlade Kresnička. Podnevi  je res tak kot večina desetletnih fantičev, ponoči pa se spremeni v prestrašenega dečka. Ko mi Martina pripoveduje, kaj vse je doživel na poti, mi gre na jok. »Ko so fantje na začetku decembra prišli k nam, nismo o njih vedeli nič. Da so za njimi hude življenjske preizkušnje, smo lahko ugotovili že prvo noč. Noči so bile zanje najhujše. Precej časa smo imeli zato ponoči prižgane luči. Fantje si zvečer niso upali zaspati, povedali so, da se jim začne pred očmi vrteti film njihovega potovanja. Potovali so čez najbolj grozen koridor, ob cesti, kjer so hodili, so ležala trupla. Nihče pa ne ve, kaj vse so doživeli že prej, ko so še živeli doma. Vsi, tudi najstarejši, so se ponoči zbujali in jokali. Ahmed se je zdaj že toliko pomiril, da lahko zvečer zaspi samo še ob eni prižgani lučki. Še vedno pa se vsako noč zbudi in preverja, kje smo.«

Sporazumevanje brez prevajalcev. Ko so jih avgusta klicali z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter spraševali, koliko prostora imajo v kriznem centru, jim tudi na kraj pameti ni padlo, da bodo čez štiri mesece dobili za sostanovalce male Afganistance. »Četrtega decembra smo dobili telefonski klic, ali imamo prostor za štiri mladoletne begunce. Zvečer so prišli v spremstvu tolmačke. Čez nekaj dni pa sta se pri nas oglasili še njihovi zakoniti zastopnici. Prvo noč je bila z njimi kolegica Nataša, zjutraj sem jih prevzela jaz. Ker nisem vedela, kaj bi, sem jih peljala na igrišče igrat nogomet. Otroci so v igri uživali. Vsi so zelo nadarjeni nogometaši.« Medtem ko so jih v Kresnički uvajali v rutino njihovega doma, so jih z ministrstva ves čas klicali in preverjali, ali so otroci še pri njih. »Kasneje smo izvedeli, da se je prvič zgodilo, da so otroci ostali na enem mestu toliko časa.« In kako so se sporazumevali, prevajalca namreč niso imeli? »Prinesla sem prenosni računalnik, na spletu poiskala tipkovnico za perzijski jezik, zaštartali smo prevajalnik in se začeli pogovarjati. Prevodi so bili katastrofalni, vendar smo se vsaj približno razumeli. Ure in ure smo sedeli ter si dopisovali. Naredili smo si tudi osnovni slovarček. Ko smo usvojili osnove komunikacije, so se nam fantje počasi začeli odpirati. Za sabo imajo neverjetno izkušnjo.« Si mi, ki živimo v še vedno varni deželi, sploh lahko predstavljamo, kako se počuti mama, ko se odloči, da bo desetletnega sina poslala na nevarno pot, da bi mu s tem  rešila življenje? Vsi fantje razen enega so odraščali brez očeta. »Samo najstarejši med njimi še ima živega očeta, drugim so ga ubili, ko so bili še majhni. Ahmedova mama je z otroki iz Afganistana zbežala v Iran.« Od tam je fant krenil na dolgo pot proti Evropi. Z mamo je bil ves čas v stikih po mobilnem telefonu. Prav ona se je nazadnje odločila, naj ostane v Sloveniji, in ga spodbudila, naj ne beži naprej. Kaj pa domotožje? »Vprašali smo ga, ali bi šel rad nazaj, pa nam je rekel, da si tega ne želi, ker je tam toliko nasilja. Je bil pa na začetku precej zmeden. Spraševal nas je, ali smo tudi mi muslimani, ali beremo Koran, zakaj ženske niso zakrite, zakaj se ženske rokujemo. Tu je zanj vse popolnoma drugače, kot je tam, od koder je prišel.«

Na red so se hitro navadili. Na začetku, pove Martina, so imeli kar nekaj težav. »Fantje niso bili navajeni spati na postelji. Ker smo vztrajali, da pri nas ne dovolimo spati na tleh, so to sprejeli. Drugi problem je bilo navajanje na higieno. Prvih nekaj dni je bila naša hiša kot smetnjak. Povsod so se valjali olupki, embalaža hrane, tudi okrog hiše je bilo polno smeti. Kopalnica in stranišče sta bila umazana.« In kako so rešili ta problem? »Bili smo vztrajni. Pravila smo uspeli doseči s sprejemanjem in spoštovanjem. Ko so dojeli, da jim želimo pomagati, da jih nočemo spremeniti, so začeli sodelovati. Mi smo slišali njih, jim tudi veliko omogočili, smo pa v zameno od njih tudi nekaj zahtevali. Vsakič, ko smo videli katerega od njih, da je kaj nasmetil, smo ga šli iskat, mu pokazali svinjarijo in zahtevali, da pospravi za sabo. Po kakšnih 14 dneh so sami prevzeli iniciativo. Ko je eden od naših strokovnih delavcev skuhal kosilo, so mu po kosilu rekli: 'You out, we clean (ti ven, mi čistimo),' in zaprli vrata. Vse so pospravili, celo pomili so po tleh. Če otroke sprejmeš z ljubeznijo, če jim stojiš ob strani, ko preživljajo težke trenutke, to znajo sprejeti in dajejo nazaj. Ko so se fantje enkrat umirili, so bili fantastični, veliko bolj so se vključili v naš dnevni red, kot se po navadi slovenski otroci. Tudi v javnosti so se obnašali lepo.«

Več v Zarji št. 9, 1. 3. 2016