Dejan Sotirov je živahen sogovornik. Iz vsake njegove besede sije pozitiven, motivacijski naboj. Kot najstnik je dobil diagnozo ADHD (hiperaktivnosti in primanjkljaj pozornosti). Trdi, da je diagnoza pogosto prehitro postavljena in jo poskuša obrniti otrokom v prid. Je diplomirani zdravstvenik, njegova zanimiva predavanja poznajo številni osnovnošolci, srednješolci, starši in učitelji. Mladostniki se mu pogosto zaupajo in tudi starši upajo, da bo pomagal (brez zdravil) ukrotiti nemirne otroke in najti življenjski smisel, v katerem bodo lahko otroci uveljavili svoje sposobnosti.

Osebna izkušnja. Dejan Sotirov v šoli ni imel težav, je pa šola imela težave z njim. Kljub temu je bil v glavnem prav dober in odličen, razen v osmem razredu , ko je imel same štirice, matematiko pa celo samo dvojko. Spričevalo je potrdilo, kar so mu poskušali dopovedati : da je naporen, poreden, da je komaj povprečen in da sploh ni za v gimnazijo. Pa si je tja tako želel, ker je hotel študirati psihologijo ali pa kriminalistiko, biologijo. Od nekdaj je imel »tisoč misli« hkrati in počel tisoč stvari in si tako »prislužil« diagnozo ADHD. Da bi se umiril, naj bi dobival določena zdravila. K sreči je njegov dedek posegel v vzgojo, saj je menil, da če ima fant preveč energije, jo je treba uporabiti, ne pa potlačiti – sledilo je intenzivnejše ukvarjanje s športom in različni konjički. »Pri ADHD je značilno, da se marsičesa lotiš in le malo tega tudi dokončaš. Zato potrebuješ spremljavo, nadzor in motivacijo, predvsem pa naklonjenost. Potrebuješ ljudi, ki jih imaš rad in ki jih spoštuješ, oni pa tebe.«

Z vsem tem se je izvlekel, na gimnazijo sicer ni mogel, omejevalo ga je negativno mnenje šolske pedagoginje, je pa končal srednjo zdravstveno šolo in nato diplomiral na visoki zdravstveni šoli. Zaposlen je bil v novomeškem zdravstvenovzgojnem centru, po šolah je predaval o zdravem načinu življenja (po programu Nacionalnega inštituta za zdravje), odraščanju, samopodobi, nasilju, spolni vzgoji, internetu in podobno. Z osebno izkušnjo je razširil obseg in vsebino predavanj ter se mladim približal na svež, drugačen način. Otroci so mu marsikaj zaupali, tudi o drogi, nasilju v družini in drugih težavah. Vedno znova je tudi ugotavljal, da so diagnoze ADHD pogosto prehitro postavljene. »Če ima neki otrok to motnjo, se simptomi kažejo v vseh okoljih, med gledanjem televizije, pri pouku, v gozdu, na obisku pri babici, v slaščičarni in doma. Če je nemiren in nemogoč samo doma ali samo v šoli, je nekaj narobe na tej relaciji, ni pa to že ADHD.«

***

Pravi, da ga dobesedno zaboli, ko sliši, da so otroku z diagnozo ADHD predpisali terapijo z ritalinom že po prvem srečanju. »Starše opozorim, gre za psihostimulanse, ki ne odpravijo vzroka, lahko pa dobro vplivajo na simptome. Ne trdim, da zdravila nimajo učinka, a verjamem, da je treba združiti več pristopov hkrati, če želimo obvladati to kompleksno motnjo. Nekje sem prebral, da če je stranski učinek diagnoze ADHD nemir, je lahko stranski učinek zdravil epileptični napad ali celo smrt. Zato je nujno, da si vzamemo čas in premislimo.«

***

Skrb zbujajoče je tudi, da to motnjo diagnosticirajo tudi zelo majhnim otrokom, starim na primer komaj tri leta. Morda je marsikateri od teh otrok predvsem ustvarjalen, morda celo genialen, zato odstopa, pa ga želimo stlačiti v kalup, da ne bo moteč. Tako ubijamo tudi ustvarjalnost.

Več v Zarji št. 8, 22. 2. 2016