Potujoči kamni v Dolini smrti

Sliši se kot kakšna znanstvena fantastika, vendar potujoči kamni res obstajajo. Gre za redek geološki pojav, kjer se skale premikajo po gladki puščavski površini brez pomoči človeka ali živali. Največ teh pojavov so proučevali na presušenem jezeru Racetrack Playa v narodnem parku Doline smrti v Kaliforniji, v manjšem obsegu se pojavljajo tudi na podobnem presušenem jezeru v zvezni državi Idaho. Preden so pojav začeli proučevati strokovnjaki, so ljudje domnevali, da ogromne potujoče kamne, ki za sabo puščajo sledi, premikajo ljudje, živali ali pa vesoljci. To se je pač zdela najbolj logična razlaga. Dokler seveda znanstveniki niso pojasnili, da so za ta redki pojav zaslužne po vrsti si sledeči – zmrzal, sonce in dovolj močan veter. Iz tankega ledu se oblikujejo plavajoče plošče, ki v kombinaciji z vetrom povzročajo premikanje kamnov, ki pri tem v blatu puščajo značilne sledi. Kamni se navadno premikajo s hitrostjo nekaj metrov na minuto, med primernimi vremenskimi razmerami se lahko premaknejo za več kot 150 metrov v približno enaki smeri.

Bazaltni stebri na Irskem

Bazaltni stebri so nekoliko pogostejši pojav kot potujoči kamni, saj jih najdemo ponekod v Aziji, ZDA, značilni so za Irsko, kjer tvorijo podmorski prehod od irske obale do otoka Staffe, imenovan the Giant’s Causeway oziroma Velikanov prehod. Zadnji je nastal z razlitjem lave, pri čemer se je bazalt krčil tako enakomerno, da je razpokal po geometrijsko natančnih ploskvah. Nastali so enakomerni bazaltni stebri, ki so jih valovi tu in tam odrezali ter jim dali današnjo obliko.

Članek v celoti lahko preberete v reviji Zarja št. 8, 23.2.2016